Bolj ko raziskujem in spoznavam nove stvari, več ko se učim, bolj mi je jasno, kako malo vemo (o vsem). Ja, prekletstvo Dunning Krugerjevega efekta oziroma nezavedanje neznanega.
Ob tem razmišljam o ponižnosti in ugotavljanju, da na splošno pri večini stvari resnično pojma nimamo, za kaj gre. Vse bolj sem prepričan o tem, je pa težko najti argumente, zakaj. Seveda, ker pojma nimam.
Kolikor spremljam medicino, sploh praktično, veliko slišim, kako smo dognali to in ono, kako obvladamo človeško telo, možgane, genetiko in DNK.
Sploh pri zadnjem mi je že zabavno, ko poslušam strokovnjake, ki trdijo, da o genetiki vemo že ogromno, nihče pa ne zna pojasniti, kako lahko ena sama človeška celica vsebuje genetski zapis, s katerim bi lahko napolnili tisoč 600-stranskih knjig.
Skeptičen do hvalospevov spremljam argumente za in proti ter iščem neko smiselno pot.
. . .
Spremljal sem intervju s podoktorskim štipendistom na MIT univerzi v ZDA, vodjo laboratorija za biomehatronske raziskave, ki že 20 let raziskuje in razvija biomedicinske pripomočke.
Ta je v intervjuju zelo zgovorno pojasnil: “Človeško gibanje se zdi, da nam ne bi smelo biti več uganka. Raziskujemo ga že zelo dolgo. V resnici pa gre za eno veliko črno luknjo. Niti na enostavno vprašanje, kaj ali kako dela mišica, ne moremo dati strokovnega odgovora. Dejansko nismo najbolj prepričani.” “Ko premaknete nogo,” doda, “vaš živčni sistem samo zviša ali zniža mišično togost. Vse ostalo se zgodi avtomatsko zaradi notranje zasnove okončine.”
Nam je glede zasnove, genetike in delovanja organizma res več ali manj vse jasno, če še za osnove gibanja nismo prepričani?
Seveda so eni strokovnjaki pri delu in iskanju rešitev zelo zadržani, predvsem do naučene teorije, drugi se pač radi pohvalijo, da jim je vse jasno.
Nekoč mi je nekdo rekel: “Pazi se zdravnika, ki trdi, da točno ve, kaj je narobe s tabo.”
Da ne bo tole povsem narobe razumljeno, medicina je samo en od sistemov, ki kaže iste vzorce delovanja, ki jih lahko zaznam pri (po moje) vseh sistemih. No ja, mogoče pri vseh, ki za voljo specializirane strokovnosti zanemarjajo generalistično strokoven pogled.
. . .
In kaj sem hotel povedati? Da se nam pri večini stvari nekaj dozdeva, v resnici pa pojma nimamo. Za nobeno stvar, za katero mislimo, da imamo prav, tega ne moremo zagotovo trditi. Tudi za najbolj preproste ne moremo biti povsem prepričani.
Ko se zavemo in se s tem počasi sprijaznimo, nam to povrne tisto zdravo ponižnost, ko si lahko priznamo: “Pojma nimam.” In šele takrat lahko začnemo raziskovati in iskati odgovore.
Sicer nam je vse jasno. In vse je točno tako kot trdimo. S tem, ko si priznamo “ne vem,” si dovolimo, da se želimo učiti.
Dober primer se mi je utrnil ravno ob razmišljanju o ponižnosti. Tisti dan sem šel na dvodnevno presojo, za katero sem preveril in bil prepričan, da se ta dan začne ob 9h, naslednji dan pa ob 8h.
Če bi me kolega takrat 10 čez 8 klical, kje hodim, bi odvrnil, da je v planu za prvi dan napisano ob 9h. Še vedno pa puščam možnost, da sem se zmotil ali kaj narobe prebral.
V življenju sem se že tolikokrat zmotil, kaj spregledal ali naredil napako, da ne morem več trditi, da sem v nekaj 100-odstotno prepričan. Najbolj neumno se mi zdi, da še sploh karkoli trdim in zagovarjam.
In to me dela precej ponižnega. Ne vem vsega. Daleč od tega. Vem malo oziroma skoraj nič.
Pogosto se marsikaj izkaže za precej drugače od tega, kar poznam in verjamem. Najbolj zabavno pa je, da niti približno ne morem vedeti, kolikšen del celote je to kar že vem (na kateremkoli področju).
Če bi, na primer, o nečemu vedel vsaj pol, bi lahko sklepal o pravilnosti tega vsaj z neko minimalno zagotovostjo. Tako pa niti tega ne morem. Ker ne vem, koliko ne vem.
Je ponižnost potem pot v poraz ali do uspeha? Je bolje, da se pretvarjam, da vse vem?
Borut Kmetič
Poklicno se ukvarjam s celovitim vodenjem informacijske varnosti, od načrtovanja in implementacije sistemov za varovanje informacij do izboljševanja in presojanja skladnosti z ISO standardi.
Kot zunanji svetovalec vam lahko pomagam pri razvoju varnostne strategije, implementaciji in upravljanju sistemov vodenja oziroma optimiziranju poslovnih procesov, ter zagotavljanju skladnosti s predmetno zakonodajo in regulativo.
Osebno veliko časa posvečam raznovrstnim oblikam optimizacije – biohackingu, osebni rasti, raziskovanju novih prebojnih idej in tehnologij, organizacijske kulture, eksponentnih organizacij, sistemskega razmišljanja in drugih naprednih metod za izboljšanje kakovosti življenja.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
