Poznate tip človeka, ki mora vedno imeti zadnjo besedo? Ki na sestanku rohni, doma ukazuje, v pogovoru nikoli ne posluša? Eni bi temu rekli: ‘samozavest serijsko’. Jaz trdim ravno obratno.
Direktor sedi na čelu mize. Govori glasno, odrezavo, brez pavze. Ko kdo odpre usta, ga pogleda — in ta samo utihne. Na koncu sestanka direktor odide zadovoljen. Prepričan, da je bil sestanek uspešen in je pokazal svojo moč.
Ne, to ni bila moč. Bil je strah — zaradi lastne negotovosti.
. . .
Ego ni samozavest. To se sliši banalno, a večina ju v praksi zamenjuje. In to zamenjavo plačujemo drago — podrejeni, ki molčijo, ko bi morali spregovoriti, sodelavci, ki se prilagajajo, namesto da bi sodelovali, in vodje, ki ne vedo, da so vir težav.
Pred leti me je mentor pri raziskovanju organizacijskega vodenja vprašal: “Se ti zdi, da stabilen in močan človek rabi potrditev premoči?”
Ne. To počnejo ljudje, ki niso prepričani vase.
. . .
Takrat sem verjel, da trditev drži. Zakaj, pa mi je postalo jasno šele pozneje — med pogovorom z ženo.
Razpravljala sva o tem, kako so me eni ameriški strokovnjaki skušali prepričati, da po napakah ne rastemo in da nas težke izkušnje ne naredijo močnejših — da za to preprosto ni dokazov.
Žena je bila prepričana, da sem samo pametoval. “Ne, ne, pri pisanju o takih stvareh sem precej bolj previden: ker mora sporočilo priti do naslovnika, je treba biti pazljiv, da ne trčiš ob njegov ego. Sicer ostane samo obramba,” sem pojasnil.
»In s tem ne futraš zgolj svojega ega?« me je vprašala.
Dobro vprašanje. Ampak, kar sem opisoval, ni bil ego — bila je samozavest. Prepričanje, da sem dobro premislil, o čem govorim. Ni bila potreba po potrditvi, ampak zavedanje, da imam za seboj dobre argumente. In v tistem trenutku mi je postalo jasno: ego in samozavest nista zgolj različna. Prej gre celo za čisto nasprotje.
. . .
(Pre)šibak ego čuti potrebo, da mora samozavest odigrati. Ko se počutimo nekompetentne, šibke ali nevedne, nas vleče, da bi tisto, kar nam manjka, zaigrali. Glasno. Prepričljivo. Kadar se čutimo šibke in ranljive, se nas večina raje dela močne.
Direktor z začetka tega besedila to ve — zavestno ne, ampak to čuti globoko v sebi. Njegov ego ve, da pod površjem ni vse tako trdno, kot kaže navzven. In to mora skriti. Glasnost je zgolj krinka.
Samozavestni vodja tega ne potrebuje. Ve, kje stoji, in ve, kakšno težo ima njegova beseda. Zato po navadi govori mirno — ker ve, da ga tisti, ki rabijo, poslušajo. Tišina ni šibkost, ampak zavedanje, da ni kaj skrivati.
. . .
Samozavesten človek ve, da marsičesa ne ve. In to mu ne dela težav — ker ve tudi, da nihče ni nad tem. Zato se pred nikomer ne rabi dokazovati.
Več ko ve, bolj mu postaja jasno, kako malo ve. In bolj je prepričan, da je največkrat pametneje biti tiho, poslušati in bogatiti svoje obzorje z novimi perspektivami.
Tistim, ki mislijo, da vedo največ, pa se po navadi niti sanja ne, koliko jim uide.
Borut Kmetič
Poklicno se ukvarjam s področjem informacijske varnosti — od načrtovanja in uvedbe sistemov varovanja informacij do presojanja skladnosti z mednarodnimi standardi.
Kot zunanji svetovalec organizacijam pomagam, da varnost ni le obveznost, ampak del zrele poslovne kulture.
Zasebno pa se posvečam vprašanju, ki me zanima enako globoko: kako živeti bolje. Biohacking, sistemsko razmišljanje, eksponentne organizacije, prebojne ideje in tehnologije, ki oblikujejo prihodnost. Prepričan sem, da dobro življenje ni naključje — ampak sad zavestnih odločitev in poguma, da jih tudi živiš.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
