Mateja Grošelj je spoznala življenje v Dubaju zato, ker je njena hči z družino tam živela štiri leta. Emirat, o katerem se govori s presežki, kaže tudi drugačno podobo od pričakujoče.
Ko pride nekdo na obisk ali obišče frizerski salon, dobi za dobrodošlico čaj »karakte«, ki je v bistvu črni čaj z veliko sladkorja, kondenziranim mlekom in vsaj petimi začimbami, npr. muškatnim oreščkom, cimetom, ingverjem, nageljnovimi žbicami, kurkumo. Njihova pica je narejena z »zaatharjem« in sirom. Pri kuhi uporabljajo različne začimbe. Sestavine parfumov so cimet, agrumi, les, dim, prežgano oglje in mošus, zaradi česar so izrazitega vonja. Arabci nadišavijo prostor in sebe, a jih ne moti, če se dišave med sabo pomešajo.
V Dubaju je 20 odstotkov avtohtonih Arabcev, ostali prebivalci so 185 različnih narodnosti. Za enkrat še ne pobirajo davkov, a se že nakazujejo spremembe na tem področju. Vsi obrazci so tudi v angleškem jeziku zaradi lažjega sporazumevanja.
Domačini so rančerji v puščavah, kjer pasejo kamele, in bogati šejki. Ženske so zelo zahtevne, z zaposlenimi ne ravnajo lepo, a zelo skrbijo za svoje telo in lase. Njihova obleka običajno pokriva ramena in kolena, nosijo oblačila – abaje. Tudi na plaži srečaš povsem oblečene Arabke, med njimi ponekod enako oblečene kot na naših plažah, saj je turizem pomemben del gospodarstva.
V Dubaju, kjer so relativno strpni do tujcev in njihovega načina oblačenja, imajo sicer natančno opredeljeno, kje se lahko vozijo ženske in otroci, kje so lahko moški skupaj z ženskami in otroki. Javnega zdravstva in šolstva nimajo. V lekarnah lahko kupiš zdravila, saj ima vsaka lekarna zaposlenega ali lastnika zdravnika, ki lahko proda antibiotik. Za zdravniški pregled pri otroškem zobozdravniku se plača 120 evrov. Otroci začno obiskovati šolo pri treh letih in pri petih znajo že računati do sto.
Zanimive so njihove trgovine in tržnice, kjer je le izjemoma mogoče barantati za ceno.
V Dubaju pogosto ne more vedno vsakdo opravljati svojega poklica, saj gredo običajno tja ljudje, ki bodo lahko opravljali svoj poklic. Varuške so večinoma Filipinke, medicinske sestre Indijke, gradbinci Indijci … Plače tujih delavcev niso zavidljive, življenje tudi ni najbolj poceni. Nakupovanje v centru je bistveno dražje kot v njegovi okolici. Podatka, koliko Slovencev je zaposlenih in tam živi, ni. Nekateri so postali uspešni poslovneži.
Pokojninskega zavarovanja ne poznajo, posameznik je lahko v emiratu do naveč 65 leta, nato ne dobi več ne delovne ne bivalne vize.
Veliko nakupov opravijo Angleži, ki imajo radi njihove izdelke. Ti so predvsem iz biserov in kristalnega stekla, različna olja, pa tudi parfumi in dišavnice.
Dubaj kljub vsemu blišču nima dobro urejene kanalizacije, v sobah večkrat gospodarijo stenice in ščurki.
Irena Vozelj
