»Glede na to, da Belgija leži ob Severnem morju, so morske specialitete zelo prisotne na jedilnikih restavracij in kantin. Tako sem po več kot desetih letih bivanja v Bruslju zelo spremenila prehranjevalne navade s poudarkom na ribah, zelenjavi, sadju in oreščkih. V zadnjem času so vedno bolj prisotne bio restavracije in trgovine, v katerih organizirajo tudi kuharske tečaje. Najbolj me je navdušil tečaj presne hrane. Ta hrana vsebuje veliko encimov in mi tako da več energije. Odslej imam na vseh kuhinjskih policah kalčke, svežo baziliko, peteršilj in drobnjak. Za zajtrk ne jem več maslenih rogljičkov, temveč “smoothie” iz svežega sadja ali pa suho sadje, zmleto z oreščki in sadnim sokom. Kosila in večerje pa večinoma vsebujejo veliko zelenjave, stročnice in bolj malo mesa ali rib. Skoraj vsako soboto greva s partnerjem na eno od tržnic (ki so v vsakem predelu Bruslja) in potem z velikim veseljem kuhava in odkrivava nove recepte. Opazila sem tudi, da Belgijci pogosto vabijo na večerjo domov in tudi midva redno organizirava večerje za prijatelje, njegove starše in sodelavce. Stike z domačimi v Sloveniji pa vzdržujem predvsem z rednimi telefonskimi pogovori in obiskovanjem v času poletnega dopusta, ki ga zadnja leta najraje preživljava na slovenski obali.«
Dr. Urška Grahek, Evropska komisija v Bruslju, Belgija
»Žal v Novi Zelandiji kremšnit ali potice ne poznajo. Ogromno je restavracij s hitro prehrano, v trgovinah je na voljo veliko pripravljene in procesirane hrane. Na področju prehrane bi torej Novi Zelandiji težko podelili “pet zvezdic”. Po drugi strani je konglomerat kultur v Auckland prinesel tudi mednarodno kulinarično ponudbo. Zato pogosto posežemo po sušiju, radi imamo tudi indijsko hrano. Še vedno pa obroke največkrat pripravljamo doma. Ponudba v veleblagovnicah in trgovinah z zelenjavo je dovolj pestra, tako da tržnice obiskujemo le redko.
Novozelandčani so znani kot zelo odprti ljudje in zlahka ter hitro navezujejo stik. Z množičnim priseljevanjem se seveda tudi ta slika spreminja in nastajajo okoliši s pretežno kitajskimi ali indijskimi priseljenci. Veliko ljudi v takšnih okrožjih (predvsem starejših) sploh ne zna angleško. Je pa novozelandska družba zelo strpna do tujcev vseh ras in veroizpovedi, saj se večina ljudi zaveda, da so priseljenci ali vsaj potomci priseljencev. Migracije so še vedno izredno prisotne – ljudje prihajajo v Novo Zelandijo, Novozelandčani odhajajo v tujino; tujci se naseljujejo v Auckland, Aucklandčani bežijo v druge kraje. Neprestane spremembe so edina stalnica.
V današnjih časih in ob sodobnih komunikacijah je vzdrževanje stikov neodvisno od razdalje. Gmail, Skype in Facebook umolknejo samo še v najbolj divjih in skritih kotičkih. Ravno v tem času se na obisku mudijo tudi naši starši, ki so pred slovenskim mrazom pobegnili na obisk k nam. Pot z letalom traja približno dva dni (v eno smer), zato se za manj kot mesec dni niti ne splača priti.«
Jože Ranzinger, TransNet NZ Ltd, Auckland, Nova Zelandija
»Indija ni znana samo po pekoči in vegetarijanski hrani, ima tudi ogromno izbiro raznoraznih sladic, ki so sladice v pravem pomenu besed – so izredno sladke. Večina jih sestavljenih iz kombinacije raznoraznih oreščkov in prečiščenega masla ghee. Tudi moke, iz katerih so sladice narejene, so bolj nenavadne, kot je to na primer čičerikina moka. Potem pa so tu še raznorazne ocvrte sladice, ki vam jih bodo z veseljem ponudili na ulicah. Le te so dodatno potopljene v sladkorni sirup. Tu so še različne vrste halv. Moja najljubša, ki je tudi izredno preprosta za izdelavo, je Gajar ka Halwa, kar je v bistvu korenčkova halva. Korenje enostavno kuhamo v mleku, dodamo nekaj malega sladkorja, oreščke, ki jih imamo pri roki, in malce skute. Sladica je super tudi za vegane, ker se mleko preprosto nadomesti z rastlinskim, skuto pa lahko brez slabe vesti izpustimo.
Obisk tržnice je v Indiji pravo doživetje. V Indiji vsi obroki vsebujejo velike količine zelenjave. Kupujemo jo pri posameznih malih prodajalcih, ki svojo zelenjavo vozijo na majhnem vozičku in glasno opozarjajo na to, kaj je trenutno v akciji. Indijci jedo pretežno sezonsko hrano in to je res izrazito. Ko je na primer sezona špinače, bo prav vsaka gospodinja nakupila kilograme sveže špinače. Sčasoma se s kakšnim prodajalcem spoprijateljiš in kupuješ večinoma le pri njem.« Moj »prodajalec« stoji minuto stran od mojega stanovanja, zraven templja, kar je zanj ugodna lokacija. Ponavadi ga najprej vprašam, kako je, potem pa se trudim s polomljeno hindujščino. Uspe mi povedati imena zelenjave, ki jo želim kupiti, pri ceni pa se ustavi. Čudovito je, ker lahko vzpostaviš osebni stik. Hrano v veliki meri kuhava doma in na indijski način. Ekonom lonec, ki je praksa vsake indijske kuhinje, omogoča, da je celoten obrok pripravljen v dobre pol ure. Če kuhamo lokalno, je tudi sestavine enostavno kupiti. Za kakšne zahodne priboljške je ponavadi potrebno obiskati večje trgovine, a so te tudi na vsakem koraku. Prehranjevanje v restavracijah je prav tako ekonomična odločitev, a je tudi res, da je s ceno povezana tudi čistoča same restavracije. Kdaj pa kdaj si privoščimo tudi ulično hrano, a pri tem je potrebno biti previden.
Ljudje so v Indiji vseh sort. Kot belki in ženski mi je včasih težko, ker si predvsem moški kaj hitro razlagajo tvojo prijaznost na drugačen način. Odvisno je tudi, kje srečaš ljudi. Na tržnicah bodo prijazni, na ulicah s cestnim zamaškom pa verjetno ne. V predelu mesta, kjer živim, me mnogi poznajo in zato imamo dnevne male ulične pogovore. Hkrati pa je pri tem težko biti objektiven, saj si kot belec marsikdaj priviligiran. Ljudje se te bolj zapomnijo, so do tebe bolj ustrežljivi in prijaznejši. Na drugi strani pa te včasih želijo ogoljufati, češ ker si belec in imaš veliko denarja. S sosedi se poznamo in smo v dobrih odnosih. Z nekaterimi se redno družimo, z drugimi pa izmenjamo besedo ali dve. Vedno, res vedno pa si priskočimo na pomoč! To je ponavadi, ko nekomu zmanjka vode ali pa ko gre nekdo na potovanje in poskrbimo za njihove sobne rastline.
V tehnoloških časih je ohranjanje stikov s Slovenijo precej enostavno. Zdi se mi, da ostajam precej na tekočem preko socialnih omrežij, sicer pa uporabljamo Skype. Včasih se s kakšnim prijateljem ne slišiva po par mesecev, a potem z lahkoto nadoknadiva to s pogovorom prek Skypa, ki pa se pogosto zavleče dolgo v noč.«
Katja Polc, študentka managementa trajnostnega razvoja, New Delhi, Indija
»Menim, da ni potrebno posebej izpostavljati, da Japonci slavijo po odlični kulinariki, ki velja tudi za eno najbolj zdravih in prehransko uravnoteženih kuhinj na svetu. Saj uporabljajo ogromno sveže zelenjave in svežih rib. Cvrte in mastne hrane ni ravno veliko. Poleg sušija je zelo poznana jed sašimi, ki je sestavljena iz več vrst svežih surovih rib. Servirajo jo s sojino ali kakšno pikantno omako ter wasabijem (japonski hren). Popularna jed je tudi tempura, to je ocvrta zelenjava in ocvrti morski sadeži, pomočeni v redko tekoče testo.
Tipičen japonski obrok je navadno sestavljen iz glavne jedi (okazu), h kateri se v majhnih skledicah in krožničkih postrežejo različne priloge, kot so kuhan beli riž, miso juha in zelenjava. Kot zanimivost bi poudarila, da v njihovi kuhinji velja nekakšno pravilo, naj se okusi hrane med seboj ne mešajo. Tako se riž postreže v manjši skodelici, ostale jedi pa prav tako individualno. Jedi nasploh vsebujejo tudi veliko alg, iker, gob, sezamovih semen, kalčkov (alfa-alfa, sojini), veliko zelišč (koriander, čili, mlada čebulica, ingver, limonska trava). Hrana se je s palčkami. Ob obroku navadno postrežejo zeleni čaj, ki je bogat vir antioksidantov. Seveda ima Japonska tudi širok repertoar tradicionalnih jedi, ki nikakor niso omejene zgolj na surovo ribo. Izjemno cenjena je tudi njihova govedina. Ogromno truda in časa vložijo tudi v prezentacijo hrane. Na krožnikih in v skodelicah mora vse izgledati estetsko dovršeno.
Na začetku sem imela kar nekaj težav, da sem se navadila na japonsko hrano. Sedaj pa jo dobesedno obožujem in jo kar pogrešam, če sem dlje časa odsotna z Japonske. Kakšne preproste jedi si pripravim doma. Zelo rada imam juhe z udon ali soba rezanci, ki si jih pripravim doma. Večkrat si kupim bento box. To je že vnaprej pripravljen obrok hrane, ki je sestavljen iz različnih vrst jedi.
Tudi sladice so malce drugačne kot pri nas. Pripravljajo jih iz fižola in zelenega čaja. Anko je krema, ki jo naredijo iz rdečega fižola azuki in se kot polnilo uporablja v številnih sladicah: mocha, daifuku, sladkih žemljicah in podobno. V sladicah uporabljajo tudi gladko mleti prah iz listov zelenega čaja, imenovan matcha.
Seveda ne gre, da ne bi omenila alkoholne pijače iz fermentiranega riža sake. Podobno kot vina se tudi sakeji ločijo po stopnji sladkorja, vsebnosti alkohola in kisline. Prav tako ima tudi sake posebno paleto sadnih okusov. Nekatere vrste sakeja so izredno dobre. V gostilnah in restavracijah sake postrežejo v ličnih keramičnih vrčkih. Izredno kvaliteten imajo tudi viski. Njihov viski Yamazaki se uvršča na sam svetovni vrh proizvajalcev viskija. Pravijo, da Japonci ne pijejo veliko alkohola. Ampak, v trgovinah pa prodajajo 4-literske plastenke viskija. Tako, da …
Japonska je vsekakor dežela, ki vedno znova preseneča. Nasprotja so v japonski kulturi, načinu življenja nekaj, kar kot tujec opaziš na vsakem koraku. Na eni strani kult tišine, čistost in mir, na drugi strani pa kakofonije zvokov in vrvež. Potem po eni strani tradicionalne hiše iz lesa, zenovskimi vrtovi in parki z mističnimi templji in svetišči, skratka stroga tradicija, po drugi strani pa stehniziranost, roboticizem, pootročenje in kič ter pornografske mange.
S Slovenijo, rodnim krajem vzdržujem redne stike. Skoraj vsak teden se slišimo preko Skypa. Le uro moramo uskladiti, kajti na Japonskem smo osem ur “naprej”. Tudi kar nekaj Japoncev je že obiskalo Trbovlje in vsi so bili zelo navdušeni nad gostoljubjem domačinov. Kajti na festivalu novomedijske kulture Speculum Artium zadnjih nekaj let vsako leto gostimo japonske umetnike, znanstvenike in robote. Festivala pa se z veseljem udeležijo tudi predstavniki japonske ambasade v Sloveniji. Tudi na Japonskem sem že imela obiske iz Trbovelj. Vesela sem bila obiska družine in prijateljev. Tako, da naveza Trbovlje – Japonska »laufa«.
Maša Jazbec, doktorska študentka programa Empowerment Informatics v Tsukubi, Japonska
“Ena mojih najljubših sladic tu je “mince pie”. Gre za božično pecivo, ki mi je zelo všeč, še posebej, če je še toplo. Gre za pecivo narejeno iz ugnetenega testa in polnjeno z mešanico suhega sadja, oreščkov in začimb. V Londonu se dobi veliko že pripravljene hrane, saj ljudje ravno nimajo navade kuhati doma oziroma kuhajo le ob posebnih priložnostih. Pri nas smo še vedno bolj tradicionalni in kuhamo dva topla obroka dnevno, kosilo in večerjo. Ob vikendih ponavadi gostimo prijatelje ali pa se mi gostimo pri njih, včasih pa gremo tudi v restavracijo. Hrano večinoma naročamo preko spleta. Obisk lokalne tržnice je bolj za zabavo kot pa del tedenskih nakupovalnih navad. Od časa do časa pa gremo v Magazo – trgovino z balkansko hrano, kjer dobimo vse od Vegete, Cedevite, ajvarja do bureka.
Brigita Jurišić, University of East London, Združeno kraljestvo
