V 95. letu se je poslovila Valerija Skrinjar Tvrz, v Zagorju in prijatelji so jo klicali Valči, ena najbolj vidnih in pomembnih Zagorjank. Novinarka, urednica, pisateljica, pesnica, prevajalka, partizanska učiteljica, partizanka, med drugim borka v znameniti bitki na Menini planini, begunka iz obleganega Sarajeva. Bila je ženska, ki je povezovala bosanski in slovenski svet.
Valerija Skrinjar Tvrz se je rodila 1928 v Zagorju ob Savi kot šesti otrok v številni družini. V rani mladosti je izgubila mamo. S 15 leti se je priključila partizanom. Najprej je bila partizanska učiteljica, potem borka, šifrantka. Želela si je v šolo, njen sanjski poklic je bil takrat poklic učiteljice. Vendar jo je življenjska pot potegnila drugam. »Najprej politična šola v Ljubljani, nato pa odkrivanje novega sveta v agenciji Tanjug. Mladi takrat svoje poti nismo mogli izbirati sami, pripravljeni smo bili delati tam, kjer je bilo potrebno. Učila sem se srbohrvaščine, delala novinarsko šolo in potovala iz kraja v kraj. V tej družbi sem se dobro počutila, ob delu pa so z menoj živele zgodbe iz otroških let,« je v pogovoru za časopis Zasavc decembra 1992 Ivani Laharnar povedala Valerija Skrinjar Tvrz.
Življenje jo je premetavalo po Jugoslaviji: Beograd, Karlovac, Novi sad, Sarajevo, kjer se je ustalila in preživela 38 let. Vse do razkosanja Jugoslavije in krute vojne, pred katero se je umaknila z možem Pepijem z zadnjim židovskim konvojem 15. oktobra 1992.
Po delu novinarke Tanjuga se je v Sarajevu zaposlila v uredništvu tednika Sedam dana in v dnevniku Oslobodjenje. Zadnjih 13 let do upokojitve leta 1973 je delala v uredništvu mladinskega časopisa Male novine, upokojila se je kot namestnica glavnega urednika.
Valerija Skrinjar Tvrz je bila izjemno plodovita pisateljica, ki je navdih iskala v prostoru, kjer je živela. Tudi Zagorju in Zasavju je pustila nekaj knjižnih spomenikov. Še posebej pomembna je trilogija Zmajeva kri, v kateri je opisala rudarsko življenje in težke socialne razmere v knapovskem okolju, ki jo je močno zaznamovalo. Že v njenem prvem delu, zbirki povesti Bosonoga, ki je izšla leta 1968 v Ljubljani, je opisovala svoja mladostna doživetja v Zagorju. In, zanimivo, roman Dolina črne reke, ki opisuje njeno Zagorje, je izšel samo v srbohrvaškem jeziku, v slovenščini ga ne premoremo.
Njen pisateljski opus je izjemno velik in jo uvršča med najbolj pomembne slovenski literarne ustvarjalke. Napisala je 12 povesti in romanov, izdala 12 zbirk kratke proze in tri pesniške zbirke, napisala 10 radijskih iger, pomembno je tudi njeno prevajalsko delo. Prevajala je slovensko literaturo v srbohrvaščino. Tako je predstavljala dela Toneta Svetine, Vitana Mala, Branke Jurca, Neže Maurer, Miška Kranjca, Kristine Brenkove, Toneta Seliškarja, Antona Ingoliča, Ane Tomič … Prevedla je tudi Sveto pismo za mlade, njeni so številni prevodi člankov, esejev, radijskih iger …
Tudi po selitvi v Slovenijo je bila plodna ustvarjalka. Med drugim je napisala izjemen roman Na svoji žlahtni zemlji, ki so ga predstavili januarja 1995. Roman ni samo dokument nekega časa in kronika človeške neumnosti in izprijenosti. Je veliko več. Je zaklad bosanskega jezika, nema priča tragedije Sarajeva in njegovih prebivalcev. Knjiga predstavlja dve zgodbi. Časovno je med njima 600 let, vendar sta si blizu. Tečeta vzporedno, menjaje, iz poglavja v poglavje. Glavni junak knjige je mesto. »Ob branju knjige se šele zavedam, kaj pomeni Sarajevo. To ni samo Baš Čaršija, Zabranjeno pušenje, nadrealisti, cerkve, minareti … To je živo bitje, sestavljeno iz mnogih človeških usod, združenih v eno samo veliko srce. To je mesto, prekaljeno v stoletjih, vzniklo iz jekla in ognja, to je prva predstraža Evrope, to je najzahodnejši del bližnjega vzhoda. To je mesto, ki je oblegano dlje od Stalingrada. Kje si, Valter? Sarajevo te znova potrebuje!« je zapisal po predstavitvi knjige Na svojoj, na plemenitoj (v originalu) novinar Zasavca Jure Nagode 26. januarja 1995.
Valerija Skrinjar Tvrz je prejela za svoje delo številne ugledne nagrade, med drugim leta 2012 v Sarajevu nagrado za življenjsko delo. Nekaj let je bila predsednica Društva književnikov Bosne in Hercegovine, opravljala je tudi druge pomembne funkcije.
»Zadnja leta je bila Valči redna gostja spominskih slovesnosti, v svojih nagovorih je vedno znova opozarjala, da v resnici nobena vojna nikoli ne prinese zmagovalcev, le mrtve, ranjene, pohabljene in žalostne ljudi na obeh straneh,« je zapisala na Dnevnikovi spletni strani ob slovesu izjemne ženske in pisateljice Jožica Hribar. Med drugim je zbranim spregovorila tudi na osrednji slovesnosti ob dnevu upora proti okupatorju aprila 2022 v Zagorju (s prireditve so tudi fotografije).
MP
Foto: arhiv Savus
