Prva svetovna vojna, ali tudi kot vélika vojna, je bila prva globalna vojna, ki se je začela 28. julija 1914 in je trajala do 11. novembra 1918. Vanjo so bili vpleteni vsi večji imperiji tistega časa ter njihovi zavezniki, ki so se delili v tabora antantnih in centralnih sil.[1]

Današnja Slovenija kot del takratne Avstro-Ogrske je bila ves čas udeleženka vojne na strani centralnih sil. Slovenski fantje so bili tako vpoklicani v Avstro-ogrsko vojsko, večinoma v pehotne polke III. graškega korpusa. Po delnih podatkih je v vojni padlo 25.136 vojakov s slovenskega ozemlja.[2]

Galicija, Karpati

Galicija, Karpati, imeni, ki sta se v začetku velike vojne največkrat zapisali v časopisne vrstice ali prišli v pogovore v slovenskih družinah. Prvi spopadi proti ruskemu nasprotniku v Galiciji so na primer terjali skoraj polovico moštva in častnikov slovenskega 17. pešpolka. Slovenski vojni ujetniki so bili najprej razporejeni v taboriščih v ukrajinskem zaledju fronte. Z naraščanjem števila ujetnikov so nastajala nova taborišča v evropski Rusiji, v Sibiriji in v osrednji Aziji. V večini ujetniških taborišč so vladale težke življenjske razmere. Veljala so stroga pravila in urniki, gibanje je bilo omejeno, preskrba s hrano, obleko in obutvijo je bila povečini zelo slaba.

Slovenci v ujetništvu

Slovenski vojni ujetniki so delali v rudnikih in na železnici. Mnogi so zaradi prenapolnjenih taborišč živeli in delali pri kmetih in posestnikih, nekateri so z njimi navezali dobre odnose in se naučili tudi ruskega jezika. S separatnim mirom, sklenjenim v Brest Litovsku marca 1918, je bila razglašena amnestija za vojne ujetnike in za slovenske ujetnike je prišla težko pričakovana vrnitev domov. Dolga pot jih je iz oddaljenih sibirskih taborišč vodila »preko morij v domovino«. Vrnitev v domovino je bila za mnoge ujetnike nova boleča izkušnja, saj jih domači pogosto sploh niso več pričakovali, saj so se mnogi vrnili tudi deset in več let po odhodu na bojišče.[3]

Zgodba Simona Kurenta

Iz časa 1. svetovne vojne pa je prav neverjetna zgodba zasavskega rojaka Simona Kurenta. Simon Kurent se je rodil 25. oktobra 1884 v Trbovljah. Oktobra leta 1911 se je poročil.[4] Z ženo Frančiško sta si dom uredila v vasi Sv. Katarina oz. Čeče med Trbovljami in Hrastnikom. Pred vojno je delal v rudniku na Ojstrem. Ob izbruhu vojne je bil avgusta 1914 vpoklican in odposlan na rusko bojišče.[5] Sodeč po tem je zelo verjetno služil v 1., 2. ali 3. bataljonu 87. pehotnega polka, ki so bojni krst v 1. svetovni vojni doživeli v Galiciji, kjer so bili v bitki pri Zloczowu (današnja Ukrajina) 26. avgusta 1914 premagani. Konec leta 1914 in v začetku leta 1915 so se ti bataljoni nahajali v Karpatih, kjer so 28. februarja 1915 poskusili z napadi pri Regetowu (mesto na jugu Poljske), vendar tudi niso uspeli.[6]

V Sibiriji

Kurent je bil v novembru leta 1914 na gališki fronti ujet in poslan v Tomsko gubernijo (Sibirija). V letih, ko je v Rusiji divjala državljanska vojna se je odpravil preko Rusije do poljske meje z namenom, da se vrne v domovino. Po 12-ih letih je prispel do meje, kjer pa je imel smolo. V trenutku, ko je hotel prestopiti mejo, so ga ujeli sovjetski stražarji in so ga odpeljali v Moskvo. Iz Moskve pa so ga kasneje odpeljali v Kijev, kjer je sčasoma znova poizkusil svojo srečo. V drugem poizkusu mu je uspelo prečkati mejo, od koder je nadaljeval pot proti Varšavi, kjer se je javil na jugoslovanskemu konzulatu.[7]

Končno doma

Iz Varšave je nato Simon Kurent odpotoval na Dunaj, kjer se je javil svoji ženi Frančiški in nato je preko Maribora 28. septembra 1936 po 22-letih ujetništva končno prišel domov v Hrastnik. Presrečno in hkrati žalostno je bilo snidenje z družino saj je Simon ob mobilizaciji v vojsko doma pustil ženo z dvema sinovoma, mlajši je bil takrat star komaj nekaj mesecev. Sedaj pa sta bila oba sinova odrasla, stara 22 in 24 let. Povratnika so ob prihodu domov v Čečah ves dan obiskovali sosedje ter tudi ruski migranti v Hrastniku, ki so jih zanimale razmere v Rusiji.[8]

Težke razmere

Ob prihodu pa so se začele tudi že težave. Dolgo časa o njem ni bilo nobenih novic, zato so ga oblasti proglasile za pogrešanega. Njegova žena Frančiška pa je dobivala zato skromno pokojnino od Bratovske skladnice. Ta podpora je z vrnitvijo moža prenehala. Kurent se je sicer hotel še zaposliti pri rudniku, vendar je bil za delodajalca pri 52 letih prestar. Pred vojno je sedem let delal pri rudniku, vendar to ni bilo dovolj, da bi lahko zahteval manjšo pokojnino. [9] Kljub tegobam in dolgemu ujetništvu v Rusiji je Simon Kurent naslednjih 25 let preživel na svojem domu v Čečah, kjer je januarja leta 1962 tudi umrl.[10]

Primož Frajle

Foto 1 (naslovna): Slovesni mimohod 87. pešpolka v Skaderju (https://sl.wikipedia.org/wiki/87._pehotni_polk_%28Avstro-Ogrska%29)

Foto 2: Vojni ujetniki v carski Rusiji: (vir: https://si.rbth.com/zgodovina/82180-prva-svetovna-vojna-ujetniki-rusija-nemcija-avstro-ogrska)

[1] vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Prva_svetovna_vojna

[2] vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Prva_svetovna_vojna_na_Slovenskem

[3] vir: http://www.100letprve.si/i_svetovna_vojna/ujetniki/index.html

[4] vir: Krstna matična knjiga 1881-1890, str, 164

[5] vir: Delavska pravica 29.10.1936, leto IX, štev. 43, str.4

[6] vir: Http://www.100letprve.si/mejniki/slovenci_na_vzhodnem_bojiscu/87_pehotni_polk/index.html

[7] vir: Jutro; 29.9.1936, leto XVII, št. 225, str. 3

[8] vir: Jutro; 1.10.1936, leto XVII, št. 227, str. 6

[9] vir: Jutro; 18.10.1936, leto XVII, št. 242, str. 7

[10] vir: Krstna matična knjiga 1881-1890, str, 164