Nocoj smo pripravili za bralce zanimiv vpogled v to, kaj je povedal na nedavnem Sovretovem pohodu slavnostni govornik, pisatelj, filozof, prevajalec in prejemnik Sovretove nagrade 2023 Jernej Županič. Županič je na zaključni prireditvi nagovoril navzoče z izbranimi besedami. Objavljamo njegov govor.
»Spoštovane, spoštovani,
najprej bi se rad najlepše zahvalil za vabilo na Sovretov pohod po teh čudovitih krajih. Letos sem tu prvič – doslej se nisem kaj dosti udeleževal prevajalskih dogodkov, za kar mi je lahko zdaj samo žal; pa tudi pohodništvo resneje odkrivam šele zadnjih nekaj let.
Govor ob taki priložnosti bi moral biti najbrž tako ali drugače navdihujoč, takšen, da bi poslušalce motiviral k pozitivni spremembi v življenju ali po drugi strani opozoril na ta ali oni družbeni problem in pozval k njegovi rešitvi.
Ker po naravi nisem kdo ve kakšen optimist in ne znam navdihovati in ker se mi to ne zdi prilika za problematiziranje, čeravno nam problemov – tudi takšnih, o katerih ne bi bil nepristojen govoriti – ne manjka, bom namesto tega navrgel zgolj par – najverjetneje preočitnih – opazk; niti ne toliko konkretno o Antonu Sovretu, o katerem številni prisotni gotovo veste mnogo več od mene, kot o velikanih slovenske in širše misli nasploh.
Življenje večinoma živimo do neke mere avtomatično, kot bi bili na avtopilotu. S tem ni nič narobe, tako pač je – razmišljanje utruja in človek ne more biti ves čas utrujen in mnoge situacije so takšne, da globokega razmišljanja od nas pač ne zahtevajo, zato se raje šparamo za priložnosti, ko je to bolj nujno. Življenje tako živimo obkroženi s predmeti in ljudmi in idejami, ki jih jemljemo kot samoumevne. Kot namreč pravi Heidegger, če si ga lahko na tem mestu drznem parafrazirati, ne da bi bil v zadnjih dvajsetih letih odprl kakšno njegovo knjigo: dokler orodje, na primer kladivo, deluje, kot je treba, ga sploh ne opazimo, temveč ga zgolj uporabljamo – zares ga zagledamo šele tedaj, ko se pokvari. In kot je samoumevno kladivo in so samoumevne reči okrog nas, avtomobili, ki jih vozimo, in hiše, v katerih prebivamo, tako kot samoumevno jemljemo domala vse, kar vemo. Saj veste – »splošna izobrazba« je vse tisto, kar po takem ali drugačnem naključju vem točno jaz.
Zato je dobro, da se včasih, ob dogodkih, kakršen je današnji, opomnimo na drugo plat vsega tega. Stvari se niso vzele od nikoder, niso nastale same od sebe, temveč jih je nekdo izdelal. Ideje, konec koncev vse, kar vemo, se niso pojavile iz nič, temveč so sad dolgoletnega trdega dela nepreštevnih izjemnih posameznikov. Če torej dandanes »vemo«, kdo smo – da recimo pripadamo družbi, ki temelji na krščanstvu in grško-rimski antiki – tega ne vemo kar tako samo po sebi, temveč zahvaljujoč ljudem, kakršen je bil Anton Sovre: prevajalcem, če si dopustim začeti pri njih oziroma nas, pa nadalje klasičnim in drugim filologom, zgodovinarjem, arheologom itd.; da o verigi, ki privede do električnega avtomobila, niti ne govorim.
Kot je dejal Isaac Newton: stojimo na ramenih velikanov. Velikanov, na katere se v vsakdanjem življenju redko spomnimo – pa spet ne bi rad moraliziral, da bi se morali: vsakdo ima v življenju dovolj drugega dela. Ampak spomnimo se jih torej ob tej priložnosti – konkretno Antona Sovreta, izjemnega prevajalca in velikega človeka, ki je pomembno oblikoval našo preteklost in prek nje še vedno oblikuje našo sedanjost, pa tudi drugih velikanov, zahvaljujoč katerim smo danes tu, kjer smo, in sploh to, kdor smo.«
Jernej Županič
Foto: Branko Klančar
