Kot se te dni že skorajda spodobi, smo tudi z marčevsko ekipo Zasavskih pet govorili o koronavirusu. Kako preživljajo izolacijo? So doma ali hodijo v službo? So naredili zaloge hrane ali po živila hodijo sproti? Kako so organizirali varstvo otrok?

Katja Barlič, pobudnica pohoda z rdečimi baloni v Trbovljah

Ukrepe, ki so posledica koronavirusa, smo vzeli nadvse resno in dneve v izolaciji preživljamo v krogu družine. Stike s širšo družino, prijatelji in starimi starši ohranjamo zgolj preko telefonov in video klicev. Običajno se enkrat dnevno odpravimo na sprehod v naravo, nekam, kjer ni veliko ljudi. Ker sem zaposlena v VIZ, sem trenutno doma na čakanju, tako da z varstvom nimamo težav. Nakupe v trgovini smo skrčili na enkrat tedensko, takrat nabavimo vse, kar potrebujemo, a poskušamo nakupovati zmerno, da ne bi po nepotrebnem živil s krajšim rokom uporabe metali v smeti. Tudi kruh pečemo doma, s tem se izognemo obisku trgovine vsakih nekaj dni.

Menim, da lahko vsak posameznik s svojim prispevkom omogoči boljši jutri, tako da upošteva ukrepe in navodila pristojnih institucij. Upam, da se ljudje zavedajo resnosti situacije, v kateri se je znašla ne le Slovenija, temveč celoten svet. Zavedati se moramo, da nam lahko uspe le s skupnimi močmi, tako da resnično ostajamo doma.


Daša Bokal, ravnateljica Vrtca Trbovlje

Naj najprej poudarim, da se mi zdi izolacija zaradi koronavirusa NUJNA in si želim, da stvari res vzamemo resno, odgovorno in ostanemo doma. Vsa pohvala in spoštovanje gre ljudem, ki v teh časih morajo hoditi v službo in izpostavljajo svoje zdravje, nenazadnje svoje življenje za druge.

Trudim se čim več časa preživeti doma, popolnoma pa mi to ne uspeva, saj me nujne službene obveznosti kljub temu, da je vrtec zaprt, še vedno čakajo. Stvari, ki niso tako nujne, opravim od doma, vsega pa se od doma žal ne da. Vsekakor pa tako doma kot tudi v službi upoštevamo vse preventivne ukrepe za preprečevanje širitve virusa.

Seveda tudi jaz nisem mogla mimo tega, da nam napravim nekaj zaloge hrane. Naša zaloga ni tolikšna, da bi ob njej preživeli mesec dni, se pa da preživeti nekaj časa, če nisi izbirčen in ne kompliciraš. Občasno me pot še zanese v trgovino, vendar pretežno po sadje, zelenjavo in kruh.

Moja otroka sta na srečo že tako velika, da varstva ne potrebujeta in sta v tistih letih, ko uživata, če sta sama doma.


Jasmina Drolc, podjetnica in lastnica znamke Nakit Jasmina Drolc

V času izolacije je moj dan precej podoben običajnem dnevu. Umetniki smo tako ali tako večino časa odmaknjeni od ljudi in zunanjega sveta. Živimo v svojem svetu! Kljub temu, da ustvarjam v ateljeju, ki je ločen od drugih ljudi, sem sprejela ukrep in preselila del delavnice v domačo dnevno sobo. Tako poskušam čim več dela opraviti od doma.

Zaloge hrane in drugih stvari si nisem naredila. S fantom sva prejšnji teden opravila običajni nakup, tako kot vsak teden. Le zelenjave in sadja, kar drugače kupujeva sproti, sva kupila malo več. Menim, da imamo v običajnem gospodinjstvu tako ali tako vedno na zalogi osnovne stvari in mrzličnega nakupovanja ne razumem. Smo pa navajeni in razvajeni, da so nam vse dobrine vedno na dosegu roke in da si lahko v vsakem trenutku zaželimo in dobimo določen izdelek.

V hitrem tempu življenja smo pozabili na malenkosti, ki so nam postale samoumevne in jih cenimo šele sedaj, ko so nam odvzete. Klepet s prijateljico na kavi. Sprehod po mestu. Objem. Nasmeh prodajalke v trgovini. Situacija, v kateri smo se znašli, nas uči, da se umirimo, si vzamemo čas zase in za stvari za katere vedno govorimo, da nimamo časa.

Kakšna bo naša prihodnost, ne vem. Zavedam pa se, da s pritoževanjem nad trenutnim stanjem ne bomo spremenili ničesar. Poskušajmo v vsakem dnevu najti pozitivne strani. Bodimo hvaležni za vse tisto, kar imamo. In kar smo!


Antek Pust, predsednik dolskih copatarjev

Lahko rečem, da se držim nasvetov in priporočil ustreznih vladnih služb, tako kot velika večina ljudi pri nas in po svetu. Bolezen je zelo resna, če samo pogledamo številke, kako rapidno narašča število obolelih in posledično tudi umrlih.

Hrane imamo za kakšen teden. V službo ne hodim več, pa tudi s čuvanjem otrok ni težav, saj so odrasli.

Rad bi se zahvalil vsem, ki v teh težkih trenutkih nesebično pomagajo in rešujejo življenja drugih, zavedajoč se, da pri tem ogrožajo svojega.

Sem pa zelo kritičen do tistih, ki se spomnijo na »domovino« samo takrat, ko jo potrebujejo. Svoje egoistične interese postavljajo pred interese drugih in tako po nepotrebnem pripomorejo k širjenju te bolezni. Kljub opozorilom in prepovedi Ministrstva za zunanje zadeve, naj ne zapuščajo države, so se zavestno odločili preživeti svoj »zaslužen« dopust na prestižnih ladjah, ki plujejo po svetovnih morjih, pa na smučiščih Francije in Švice, kopanja na obali Floride, pa skupinskega ogleda znamenitosti Istanbula … Višek cinizma pa je trditev, kako se država mačehovsko obnaša pri reševanju njihovih težav z vračanjem domov. Ne obremenjujte vladnih služb, ki dobesedno delajo noč in dan in poizkušajo preprečiti širjenje te hude bolezni, ki rešujejo gospodarstvo, po hitrem postopku sprejemajo zakone, ki bodo pripomogli k čimprejšnji rešitvi iz te krize. Sami ste se odločili in kljub opozorilom odšli, sedaj pa počakajte na vaših priljubljenih »destinacijah«, da se razmere v domovini uredijo.

O epidemiji ali pandemiji koronavirusa bo pisala zgodovina, upam, da ne pozabi omeniti tudi tistih, ki so s svojim neodgovornim početjem ogrožali druge.

Mene bi bilo sram, kaj pa vas?


Vukašin Šobot, novinar in fotograf

Samoizolacija je zanimiva in na osebni ravni za marsikoga zahtevna preizkušnja.

Delo, kolikor ga je pač ostalo ob izbruhu epidemije, naredim doma, drugače pa sem si vzel čas za domača opravila. Vreme je prijetno toplo, rekreacija na vrtu pa je vedno dobrodošla.

Pretiranih zalog si nismo ustvarili, je pa treba enkrat tedensko malce v trgovino, vsaj po sveže sadje in zelenjavo. Kot vsi, si tudi sam ne želim koronavirusnega obolenja, zato strogo upoštevam priporočila stroke o samozaščiti.

Sem in ostajam doma.