V oktobrsko zasedbo Zasavskih pet smo povabili zanimive Zasavke in Zasavce, ki so nam odstirali svoja razmišljanja o različnih temah.

Naši peterici smo za peti teden v oktobru zastavili vprašanj o dnevu spomina na mrtve:

Pred nami je prav poseben Dan spomina na mrtve. Kako ga doživljate? Koliko je za vas to dan spomina na tiste, ki so vas zapustili, koliko priložnost za družinsko srečanje, koliko dan tistih, ki ostajajo in koliko priložnost, da prikličete v spomin vse dobro, da zadihate in si zamislite, kako bi kdo, ki vam je še kako drag, podoživel vaše življenje in svojo vlogo v njem.

Mateja Baš, diplomirana ekonomistka, triatlonka (2x Ironman-ka), tekačica, drugouvrščena na Puncah v jami

Praznik dan spomina na mrtve je zame dan brez posebnosti, ker se na umrle spomnim skozi celo leto.

Najbolj pogrešam svojo staro mamo Agato, ki me je zapustila pri 5 letih, tudi nekaj sošolcev in prijateljev sem izgubila. V navadi imam, da takrat, ko se spomnim na njih in čutim, da je pravi čas, obiščem njihov grob ter prižgem svečo. Vedno sem si želela nazaj svojo mamo, velikokrat podoživljam dogodke, ki sva jih preživeli skupaj, a življenje je tako, da nikomur ne prizanaša. Tako kot ti je podarjeno, je tudi odvzeto, edina pravična stvar, ki se jo ne da kupiti.


Marko Bokal, inženir logistike, poveljnik GZ Zagorje ob Savi ter poveljnik zasavske gasilske regije

Tako kot je letos vse drugače, bo drugačen tudi dan spomina na mrtve. Ponavadi smo obiskali grobove, se dobili na družinskem kosilu in obujali stare čase, ko so naši pokojni bili med nami. Na ta dan se nas dotakne misel, da smo vsi minljivi, in zavedanje, kako hitro čas beži v tem skoraj “norem” svetu. Tempo življenja se spreminja iz leta v leto, saj vsi želimo biti boljši, dosegati boljše rezultate, vendar ima to tudi svojo ceno. Dan ima še vedno samo 24 ur in se ne da stisniti še kakšno uro zraven, zato se zaradi vsega premnogokrat odrekamo prostemu času z družino, prijatelji, znanci … Ob tem prazniku želim vsem predvsem zdravja, skupnih trenutkov s svojci in lepih spominov na tiste, ki so nas že zapustili.


Primož Frajle, glasbenik, zgodovinar, oče čudovite hčerkice

Neka nenapisana norma naj bi bila, da se nivo določene kulture/ljudstva/civilizacije pozna po tem, kakšen odnos imajo do mrtvih. Mislim, da je prav, da spomin na sorodnike, ki so nas zapustili, obujamo celo leto. Seveda je pa dan spomina na mrtve en tak malo bolj intimen dan za družino, ko si vsi skupaj vzamemo malo več časa in se gre skupaj po grobovih in se prižiga svečke ter obuja spomine na preminulo “žlahto”. Potrebno je obujati spomin na preminule, saj so navsezadnje preminuli svojci pustili pečat na našem življenju, pa naj bo v dobrem ali v slabem, so del naše biti.


Cveta Garantini, upokojenka, predsednica Društva za preprečevanje osteoporoze Zagorje

Prvi november je zame predvsem intimen praznik, je dan, ko se spomnimo vseh tistih, ki jih ni več med nami. Tistih, ki so tako ali drugače zaznamovali naše življenje in smo jih imeli radi. Umrle častijo po celemu svetu, saj je verovanje v življenje po smrti staro toliko kot človeštvo.

Odkar vem zase, hodim 1. novembra na pokopališče, ker je moj oče umrl, ko mi je bilo dve leti. Tudi mamo sem zgodaj izgubila. Še danes, 45 let po njeni smrti, jo pogrešam in ne mine dan, da se je ne bi spomnila. Na grob  hodim kot na obisk in v mislih pokramljam z njo. Kot otroka sva se z bratom tega praznika veselila, ker nama je mama na Žalah kupila turški med in pečen kostanj.

Letos prvič po dolgih letih ne bom šla 1. novembra na grob zaradi korone. Upajmo, da se bo  stanje z upoštevanjem zdravstvenih ukrepov umirilo in da se bo življenje vrnilo v stare tirnice.


Tončka Odlazek, upokojenka, prostovoljka na različnih področjih, še posebej v skupini za samopomoč bolnikom z rakom Trbovlje

Zame so težki vsi prazniki brez mojih dragih, vedno se spomnim na tiste čase, ko nam je bilo lepo in smo se imeli radi. Še posebej mi je hudo  po smrti mojega moža, saj imam lepe odnose z otroci, vendar dom ni več tisto, kar je bil nekoč.

Vsako leto sta prišla otroka z družinama in smo skupaj obiskali družinske grobove, nato pa podaljšali snidenje na domu, ki je postal spet topel in  prijeten. Žal letos ne bo tako. Korona nam je povzročila prave muke. Če je človek sam, kljub lepim spominom trpi.