sobota, 8 februarja, 2025

Iz te kategorije

Zasavskih 5 – kaj pa prosti čas?

V aprilsko zasedbo Zasavskih pet smo povabili delavce, ki imajo v družbi tako pomembno vlogo, da morajo kljub epidemiji še vedno opravljati svoje delo – zagotavljati, da pošiljke pridejo do naslovnikov, izobraževati mladež kljub temu, da so šole zaprte, skrbeti za dostop do interneta in s tem tudi omogočati marsikomu delo od doma, pomagati šibkejšim in jih oskrbovati z najnujnejšim ter stati na prvi bojni črti boja proti koronavirusu.

Aprilski zasedbi Zasavskih 5 smo postavili nekaj novih vprašanj: Kako v času epidemije in izolacije preživljate svoj prosti čas? Kako ste ga preživljali prej? Kateri ukrep, sprejet za zajezitev epidemije, vi osebno najtežje prenašate?

Urban Koritnik, pismonoša na pošti 1420 Trbovlje:

Preživljanje prostega časa v času epidemije in izolacije se pri meni ni dosti spremenilo, saj oba s partnerko hodiva v službo, pri tem pa se spopadamo s težavo, ker sin ne more obiskovati vrtca in se soočamo s problemom, kdo bo pazil nanj. Hči pa pri svojih sedemnajstih letih k sreči šolo obvladuje sama in nam je v trenutni situaciji vsaj ta težava prihranjena. Sicer pa prosti čas preživljamo, če se le da, v naravi na svežem zraku, z opravili na vrtu in seveda s sinom, ki mu pri njegovih petih letih ne manjka energije. Pred pojavom koronavirusa smo veliko časa preživeli pri starih starših, sedaj se tem obiskom poskušamo v čim večji meri izogniti, da jih ne ogrožamo. Poleg tega tast živi v drugi občini in ga sedaj ne moremo obiskovati. V naši družini se nekako najtežje spopadamo z ukrepom zaprtja vrtcev in s prepovedjo prehoda iz občine v občino.


Dejan Kramžar, učitelj zgodovine in nemščine na OŠ Toneta Okrogarja, Zagorje:

Kljub izolaciji prostega časa nimam ravno veliko, saj je veliko dela ravno s poukom in komunikacijo na daljavo. Kljub temu si skoraj vsak dan vzamem čas za en hiter in krajši sprehod, ki prediha pljuča in odklopi misli. Včasih grem sam, največkrat pa seveda z družino. Drugače je ves moj prosti čas vpet v družinsko življenje, ko si skupaj ogledamo kakšno risanko, se igramo, malo smo tudi na spletu, saj se preko video klicev povežemo z znanci. Občasno odigramo kakšno namizno igro, kuhamo, pospravljamo, peremo, čistimo in zvečer preberemo najmanj dve otroški knjigi(ci) … Da zaključim po naše: »Zihr nm ni n’kol dougcajt :-)«

Prosti čas sem pred karanteno preživljal tudi bolj ali manj z družino, v ožjem in širšem pomenu besede. Moram priznati, da ga je bilo prej na dnevni ravni manj kot sedaj v času epidemije. Če pogledam za nazaj, bi izpostavil pogosto kolesarjenje na daljše in krajše proge v naše prelepo hribovje. Poletja sem preživljal in jih seveda tudi še bom, na morju, na bazenih in na piknikih.

Najtežje prenašam ukrep omejevanja socialnih stikov, saj zame osebno pogovor na vsaj 1,5 m razdalje ni tisti pravi, in dejstva, da sem prikrajšan za pouk v razredu, kjer je interakcija še kako pomembna. Stik s tistimi pravimi ljudmi na vsakodnevni ravni mi namreč daje občutek zadovoljstva, povezanosti in pripadnosti. Verjamem, da bomo spet kmalu v starih in utečenih tirnicah. Potrebno je predvsem razmišljati v tej smeri.


Rok Leskovec, terenski tehnik na A1 Slovenija, Trbovlje:

Preživljanje prostega časa se ni bistveno spremenilo. Posvečam ga predvsem družini. Namesto obiska mestnega parka in igral raje pobegnemo v gozd ali manj obljudene kraje na obrobju mesta. Doma izkoristimo za razne dejavnosti, za katere prej ni bilo časa. Ljudje smo po naravi socialna bitja, zato mi je najtežja pravzaprav izolacija od staršev in prijateljev. Morda še toliko težja, ker leto in pol star malček ne razume, zakaj kar naenkrat ne sme več k starim staršem in jih vztrajno na glas kliče dan za dnem.


Štefka Suša, sekretarka Rdečega križa Zagorje:

Prostega časa je v pravem pomenu besede zaradi vsega dodatnega dela, ki ga med epidemijo predano opravljam, zelo malo. Lahko bi rekla, da sta zdaj delo in prosti čas neločljiva povezana, saj sem aktivna ves čas, predvsem takrat, ko me potrebujejo ljudje, sodelavci, prostovoljci. Tudi če nisem »na terenu«, razmišljam, ali sem naredila vse, kar je bilo treba, ali bi se dalo storiti še kaj, ali rdeče križarji in drugi humanitarni delavci prepoznamo tudi potrebe tistih ljudi, ki pomoč še kako potrebujejo, pa zanjo ne znajo ali ne zmorejo zaprositi. Ves čas sem v stiku z vsemi, ki v naši dolini skrbijo za dobrobit ljudi, ter iščem možnosti in priložnosti, kako pomagati. Prepričana sem, da nam bo le skupaj uspelo premagati ta virus. Če si bomo med seboj pomagali, bomo ta krog uspešno sklenili ter se vrnili v tako želene stare tirnice življenja.

Če mi v tem posebnem času vendarle ostane kaj prostega časa, pa ga preživim z mislijo na družino. Imam namreč tri vnukinje in vnuka; če se le da, si vsaj pomahamo na daleč ali se pogovorimo na daljavo, po telefonu ali prek videokonference.

Vsekakor pogrešam pristni prosti čas, ki sem ga bila vajena do zdaj. Pogrešam skupna nedeljska kosila, na katerih smo se pri meni in možu zbrali vsi domači, obe hčeri, njuna moža in otroci, moji vnuki. Pogrešam tudi druženja s prijatelji, ki so bila prej pogosta in so bogatila moj prosti čas. Pogrešam vsakdanje priložnosti, ko sem se igrala z vnuki, jih spremljala v šolo in ko sem z njimi aktivno preživela tudi marsikatero popoldne. Pogrešam sprehode v dobri družbi. Komaj čakam, da se stari dobri časi čim prej vrnejo v naš vsakdan. Res najtežje prenašam omejitev socialnih stikov s tistimi, ki jih imam rada.

Ta ukrep je najtežje uresničevati, a ker sem odgovorna in ozaveščena oseba, ga dosledno spoštujem, ker vem, da bomo le tako kmalu lahko spet skupaj, česar se neznansko veselim.


Patrick Žibret, diplomirani zdravstvenik v UKC Ljubljana, Hrastnik:

Dragi bralci, opravičujem se vam za pozen odgovor, ampak nov način organizacije dela v službi mi dopušča zelo malo časa. Prosti čas v času epidemije preživljam tako, da grem včasih na sprehod v domačem kraju. Včasih malo posedim pred računalnikom in televizijo, občasno rešim kakšno križanko in sudoku. Ob lepem pa grem na vikend in malo vrtnarim. Pred krizo sem svoj prosti čas preživljal na podoben način, le da sem se občasno odpravil še na kakšen oddih in sprostitev na bazen ali izlet v drug kraj. Seveda sem tudi več časa namenil druženju s prijatelji. Ker sem tudi licenciran predavatelj za prvo pomoč pri Rdečem križu Slovenije, Območno združenje Ljubljana, sem izvajal tudi predavanja za voznike motornih vozil in delovne organizacije. Žal pa sedaj zaradi epidemije to ni mogoče. Največjo težavo vidim v delovnem času trgovin, saj zaradi službe težje pridem do trgovine. Naslednji ukrep, ki ga težko prenašam pa je omejitev druženja v skupinah, saj sedaj ne morem več izvajati in prenašati znanja na druge. Kljub temu, pa menim, da moramo vsi potrpeti, da se bomo lahko kmalu spet vrnili v normalno življenje.

Previous article
Next article

Isti avtor