sobota, 18 maja, 2024

Iz te kategorije

Starec

Tokrat objavljamo sliko in zgodbo Bogdana Baroviča. Slika (olje na platnu) je nastala leta 2018, v teh časih pa ji je Barovič dodal še zgodbo. Upamo, da vam bo oboje popestrilo koronavirusne dni.

Starec

Daleč v hribih, v stari kmečki hiši, v stari kuhinji sedi Starec. Noč je že. V močni, od dela hrapavi dlani stiska kozarec domačega žganja. »Ni mi hudega,« razmišlja. »Zdrav sem, hvala bogu. Zemlje je veliko, preveč. Hrane tudi. Gozd čaka. Živina v hlevu je zdrava in močna. Pa mi vseeno ni dobro. Vem. Že dva meseca me niso obiskali moji otroci. Pogrešam vnučke. Njihov živ žav, razposajenost in smeh na travniku in v hiši. Prav bi mi prišla pomoč pri delu. Ja, to je. Sam sem. Osamljen. V gostilno na vas ne grem. Je zaprta. K maši tudi ne. Cerkev je tudi zaprta. Soseda ni na spregled. Prekleta bolezen. Ni me prizadela. Nimam vročine. Ne kašljam. Močan in zdrav sem. Pa me je vseeno ta Covid prizadel. V srce. Potisnil me je v osamljenost. Star sem. Vem. Rad bi govoril s kom. Spil kozarček ali dva. Mu pomagal ali ga prosil za pomoč. Dan bo že minil, dela ne zmanjka. A vmes, ko počijem in zvečer, takrat … Takrat me bolezen, ki grozi mnogim drugim v drugačni obliki, načne in pusti nezaceljive brazde. Nisem vedel, res, da samota ubija. Utruja. Stara. Razžre in peče, kot močno žganje v ranjenem želodcu.«

Obsedel je. In spil še šilce. »Za druge. Tiste , ki so tako sami, kot jaz. Še huje, med ljudmi so, a so sami samcati, zaprti v kocke. Na zdravje, osamljeni!« Spil je, vstal in odšel v posteljo. Z mislijo na sončno jutro.

Bogdan Barovič

Slika: Bogdan Barovič, Starec, olje, 2018

Isti avtor