Zasavc leta

»Akcije Zasavc leta podrobneje ne spremljam, čeprav mi ponavadi nekako že pride na uho, komu je bil dodeljen ta naslov. Za večino Zasavcev je akcija najbrž zanimiva, saj v šovu nastopajo akterji, ki so v lokalnem okolju bolj ali manj prepoznavni. Prav je tako, da se izpostavljajo posamezniki, ki na različne načine štrlijo iz nekega povprečja. Sam sem mnenja, da je težko določiti kriterije za odločitev o izboru. Nek dosežek, ki je merljiv, je že pomemben, ni pa edini. Medijsko pojavljanje in atraktivnost dejavnosti, s katero se nekdo ukvarja, že nista zanemarljiva faktorja. Zato menim, da je gotovo kdo, ne po svoji krivdi, spregledan. S tem nikakor ne želim zmanjšati pomen priznanja za prejemnika, pač pa povedati, da kandidatov za nominacijo še zlepa ne bo zmanjkalo.«

»Veliko Zasavcev je, ki so na svojih področjih delovni in marljivi, je pa stvar komisije, koga med njimi izbere za naziv ali nagrado. Veliko ljudi še vedno ostane spregledanih, pa zato niso nič manj upravičeni do nagrade ali naziva Zasavc leta.«

»Zasavje premore veliko posameznikov, ki nas navdušujejo s svojimi presežki v slovenskem in mednarodnem okolju. Od športnikov, kulturnikov, gospodarstvenikov, učiteljev, zdravnikov …, skratka, ni ga področja, na katerem Zasavci ne bi bili uspešni. Akcijo Zasavc leta spremljam toliko, da vsako leto vem, kdo je bil izbran, lansko leto pa sem se udeležil tudi prireditve. Vesel sem bil, da je častni naziv pripadel Gašperju Ovniku, res pa je, da je bila konkurenca huda in bi si ta naziv zaslužili tudi vsi ostali nominiranci. Kdo od Zasavcev me je najbolj navdušil? Težko vprašanje. Navdušujejo me številni posamezniki, ki vsak na svojem področju pišejo neverjetne zgodbe. Neverjetna je zgodba Dewesofta, ki sta jo spisala Jure Knez in Andrej Orožen, neverjetno so uspehi, ki jih v igri 3:3 dosega Gašper Ovnik, neverjetna je zgodba, ki jo s KK Cinkarna Celje in žensko člansko reprezentanco dosega Damir Grgić, poglejmo, kaj vse je v svoji karieri dosegel Peter Kauzer …, in še bi lahko našteval. Vseeno pa se me najbolj dotaknejo zgodbe, ki jih pišejo mali ljudje. Mati samohranilka, oče, ki opravlja dve službi, da preživi družino, starši, ki se borijo za svoje bolne otroke in iščejo možnosti zdravljenja v tujini, ker jim je sistem v Sloveniji obrnil hrbet… To so pravi junaki, in v Zasavju jih je preveč.«

»Nerada priznam, toda izbora Zasavc leta ne spremljam preveč natančno. Do sedaj sem se udeležila le ene zaključne prireditve, ki mi je bila všeč, še posebej, ker je takrat ta prestižni naslov dobil someščan Simon Tanšek. Navdušena sem tudi nad tem, da so v treh zaporednih letih dobili to priznanje kar trije možje, ki prihajajo iz Hrastnika. Poleg Tanška še Andrej Božič in Andrej Orožen. Poznam tudi precej tistih, ki so bili nominirani za naziv. Vsi ti ljudje so s svojim delom in uspehi pustili pečat Zasavju. Verjamem, da imamo v Zasavju še precej ljudi, ki bi si ta naslov zaslužili. Včasih so to ljudje, ki so neopazni, a verjemite, da s svojim delom dajo ljudem in skupnosti mnogo več, kot bi si lahko kdo predstavljal.«

»Izbor Zasavc leta spremljam oziroma zasledim iz medijev. Za osebnost leta se ponavadi izbere človeka iz športa, kulture ali gospodarstva, kar je logična izbira. V preteklosti je največji pečat sigurno pustil dr. Janez Drnovšek, pa tudi naši odlični športniki, na katere je lahko ponosna cela Slovenija. Najbolj pa smo trenutno lahko ponosni na ekipo Dewesofta in predvsem na dr. Kneza, ki kljub povabilom iz celega sveta vztraja v domačem okolju.«