ponedeljek, 20 maja, 2024

Iz te kategorije

Pravi ravbar

Pa je bilo ime kar pravo, enkrat v starih časih.

Ko je bila elektrika pri nas še mlada, preden je odrasla in se razvila v enotno električno omrežje, si je prav zaletavo in nepremišljeno utirala pot. Prvi so jo opazili tovarnarji, ki so začeli graditi svoje elektrarne in omrežja, posnemali so jih obrtniki, pridružile so se jim občine in nato še vasi. Že leta 1918 je na ozemlju Slovenije delovalo kakšnih dvesto velikih, majhnih in čisto majčkenih elektrarn in omrežij, rasle pa so še nove in ob začetku druge svetovne vojne je skoraj polovica prebivalcev Slovenije že uporabljala elektriko.

Kdo in kako pa bo vse to plačal?

Kot pri gradnji elektrarn in omrežij tudi pri prodaji elektrike ne moremo govoriti o kakšnem enotnem sistemu. Vsak, ki je z elektriko razpolagal in jo prodajal, je imel svoja pravila in seveda tudi svoje cene. V grobem se je obračunavanje elektrike pred drugo svetovno vojno (in še nekaj časa po njej) izvajalo na dva načina, s števci in pavšalno, po izračunani porabi.

No, s temle pavšalom in konkretnim primerom bomo počasi prilezli do »ravbarja«.

Trbovlje so imele pred drugo vojno dve električni omrežji. Občinsko omrežje, čigar začetki segajo v leto 1913, je imelo okrog sedemsto priključkov. V glavnem so bile to hiše obrtnikov, trgovcev, gostilničarjev in kmetov, skratka premožnejšega sloja občanov, ki si je lahko privoščil nekaj luči, radio, elektromotor za pogon raznih strojev ali kakšen enostaven aparat kot sta grelec za vodo in likalnik. Uporabniki tega občinskega omrežja, ki so bili hkrati tudi njegovi lastniki, so seveda poskrbeli, da so plačali toliko, kolikor so porabili in že v drugi polovici dvajsetih let začeli uvajati števce.

Nad večjim delom Trbovelj in trboveljskega prebivalstva pa je s svojim električnim omrežjem in vsem ostalim kraljevala Trboveljska premogokopna družba. Njen proizvodni del je bil že leta 1906 zgrajen po najvišjih standardih. Moderni motorji, kompresorji, izvozni stroji, ventilatorji, daljnovodi do vseh obratov, električna razsvetljava v pisarnah in delavnicah, cel kup transformatorjev in lastna, najzmogljivejša termoelektrarna tistega časa daleč naokoli.

Stanovanjski del precej manj bleščeč

No ja, stanovanjski del pa je bil precej manj bleščeč. Različni lastniki trboveljskega rudnika so že od samih začetkov rudarjenja gradili hiše za svoje zaposlene. Seveda ne ravno iz človekoljubnih vzgibov. Delavec namreč dela bolje, če spi pod streho in kolikor toliko na toplem, pa še zaračunaš mu lahko uporabo prostora. Rudniške stanovanjske hiše so bile vse mogočih oblik in velikosti, od majhnih, zasilnih barak do velikih blokov in blokovskih naselij, imenovanih »kolonije«. V vseh teh hišah pa se je trlo ljudi, ki bi tudi imeli elektriko. Pomislite, kaj je »knapu« pomenila električna žarnica doma, ko se je pozimi že po temi vračal s »šihta« v temni jami. Svoj, sicer majhen del elektrike, so rudniške stanovanjske hiše dobile med leti 1919 do 1924 – ena žarnica v kuhinjo, ena žarnica v sobo in to je bilo vse. Montaža števcev v rudniških hišah bi takrat predstavljala nepotreben strošek, saj sprva niti ni bilo električnih aparatov, kasneje, ko so se začeli pojavljati, pa si jih delavci s svojimi plačami v veliki večini sploh niso mogli privoščiti. Elektrika se je pri Rudniku obračunavala pavšalno – po številu žarnic in njihovi moči. Enostavno in učinkovito. Pravzaprav tako enostavno, da kar kliče po kraji. Od nekod se je pojavil »ravbar« – grlo za žarnico z dvema vtičnicama ob strani, ki se je privilo v tisto ubogo luč v stanovanju. Urejeno, hitro in poceni. In že imamo v stanovanju še kakšno luč poleg tiste, ki jo plačujemo, samo zalotiti nas ne smejo. 

»Ravbarji« so bili seveda izdelani tovarniško in jih je bilo mogoče kupiti (toliko o tem, kdo je pomagal napeljevati h kraji in pri tem še zaslužil).

Poleg luči še radio

Lučem so se s pomočjo »ravbarjev« sredi tridesetih let začeli pridruževati radijski sprejemniki. Ti so bili s svojo ceno (nekaj povprečnih delavskih plač) sicer delavskemu sloju pri nas nedosegljivi. Prvi sprejemniki so v rudniška stanovanja prišli skupaj z delavci, ki so kruh služili v tujini, kjer se je dalo kupiti zastarel in rabljen, vendar še vedno dobro delujoč aparat za dokaj nizko ceno. (S takimi »zastarelimi« radiji je bilo včasih isto kot danes z računalniki.) Lučem in radiem so se počasi pridruževali razni, večkrat doma narejeni, likalniki, grelci, kuhalniki in vsi mogoči aparati na elektriko.

Kontrolorji na obisku

Za pravilno uporabo in dovoljeno porabo elektrike v rudniških hišah so skrbeli tako imenovani kontrolorji, ki so občasno prišli na ogled stanovanj. Čeprav so se »ravbarji« kar precej uporabljali, ni poročil o kakšnih večjih kaznih in sankcijah zaradi njihove uporabe.

Ali je rudniško vodstvo namerno spregledalo »ravbarje«, ali je bila to delavska skrivnost iz solidarnosti? Najbrž obojega po malem, morda malo več solidarnosti.

Iz kuhinje v klet

V letih po drugi vojni so se različna električna omrežja dokončno združila ter uredila, povsod pa je bil uveden obračun električne energije po dejanski porabi, torej s števci. Mislite, da je »ravbar« postal nepotreben in izginil? Ne, seveda ne. Samo preselil se je v kletne prostore blokov in stolpnic, kjer je s skupnega števca »ravbal« elektriko za privatne luči in zamrzovalne skrinje.

In sčasoma zaradi večnega, sicer upravičenega »kdo pa bo to plačal?« izginil tudi od tam. 

Rok Sterniša

Previous article
Next article

Isti avtor