Boris Matko


Veter

Na jesen je zapihal veter,

močan, surov veter. Brije, lomi in razdira.

Hladi dušo a ne kosti.

Trdi kožo a ne misli.

 

Ostra čustva so otopela,

beseda ledena ukleščena. Adijo.

Po vetru se solze hitro sušijo.

Krč stiska, bolečina ne popusti.

 

Čaša razbita ostaja,

za korak naprej gre črepinj sestava.

Žarek sonca se kaže. Upanje obstaja.

Nov veter prihaja. Bi ta znal spet srce ogret?


Boris Matko je zrelih let, pravi, da je čustven človek, ki vsake toliko časa misli zapiše na papir.


Foto: arhiv Savus


 

Prejšnji članekNič ni tako, kot se zdi
Naslednji članekKaj je še in kaj ni prav?