Špela Munda
Veličina divjine
Bila sem divja,
odprtega srca,
tekala po poljih
zlato rumene pšenice.
Me je zrnje božalo po razkritih stegnih,
žgečkalo po golem trebuhu,
šumelo pod bosimi nogami.
Bila sem svobodna,
razprtih misli,
ležala ob reki,
sanjala in hrepenela o življenju,
ki me čaka na koncu brzic.
Bila sem ognjevita,
sedela v temi ob ognju,
skupaj z zvermi
hodila po temnem pragozdu
svojih globin.
Bila sem vse to,
dokler nisem dopustila,
da je življenje
name zlilo kislino grenkobe,
žalosti, razočaranja in laži,
ki z vsako kapljo
razžiralo je zdravo tkivo jaza,
zatrlo letečo dušo,
ji pristriglo krila,
jo zaprlo v kletko.
In nikogar ni,
ki bi ga lahko krivila.
Sama, v vsej svoji naivnosti,
sem se dopustila izgubiti,
v njem, v njih,
le v sebi ne.
In zdaj životarim,
iščem trenutke nekdanjih veličin,
jih shranjujem v šatuljico spominov,
tiščim k prsim, da jih ne izgubim.
Po tihem upam, da se nekoč znova najdem
in jih z vso silo zaživim.
Špela Munda je Trboveljčanka, drugače diplomirana antropologinja, svoje misli in občutke rada prelije na list papirja. Pravi, da je zanjo to kot neke vrste terapija. Začetki segajo nekje v leto 2005, ko je bila v srednji šoli in od takrat več ali manj konstantno piše. Leta 2018 sem v samozaložbi izdala pesniško zbirko z naslovom Razpoloženja.
Foto: arhiv Savus
