Nocoj pa spet malo poezije. Zagorski pesnik Vlado Garantini razmišlja o urah, v spremnem besedilu pa je zapisal: »Spoštovani Savus, pošiljam vam pesem za današnjo rabo. Ni za literarne sladokusce in umetnike, je bolj za navadne smrtnike. Vsebuje kako zrno resnice in kanček domišljije. Pa srečno Savus!«
Ure
Ure so posebne skrinjice, škatlice,
v njih brkati škrati
za nas kujejo čas.
Sončne ure sončne žarke lovijo,
v stenskih kukavice kukajo ku-ku,
ročne, žepne, zlate, srebrne
so najbolj dragocene,
posebno tiste iz Švice.
Šolske ure so v davnih časih
bile zelo, napete, razburljive,
kak razborit šolnik
je obilno delil batine in klofute
in na poseben način navijal ure.
Včasih ura kaže pet do dvanajste,
takrat se silno mudi,
je lahko tudi usodno.
V življenju doživljamo vesele, žalostne
nepozabne urice in ure,
odvisno od individualne nature.
A vsakemu bitju se na koncu
ura ustavi, se preprosto izteče,
bradati škrati jo takrat zapustijo,
združijo se z drugimi sobrati
vsem Zemljanom še naprej
v čudežnih skrinjicah kujejo čase.
Foto: arhiv Savus
