Blanka Drnovšek
Tu sem
Tukaj sem in spomnim se.
Ko si rekel, da ga ni takega otoka
in tako bistrega toka.
Kjer plavala je zlata Zvezda
v miljah na rumeni strasti
sončnega zvoka.
Na skale isto še sije z zeleno
senco borovca.
Hotela bi biti ta tvoja ladja.
Da na valovih zibam se
v naročju tega pisanega parka.
Ob vzhajajočem soncu.
V zalivu upanja.
In z vetrom razprla bi bela jadra.
Pela zgodbo mladega mornarja.
Tu sem, ja.
Na destinaciji srca.
Tu sveti se vsaka barva.
Rumena opijajoča očem sončna.
Skala bela in barva zeleno – plava.
Mojim očem skladna v barvi jadrana.
Ko sivo sidro v modro srce
globoko mi pada.
Po poti življenja tvojega.
Pa vsak val mi nekaj da.
On na obalo gre in se vrne.
Odnese stran slano trnje.
To valovanje ples prevzame,
kot vse zapisane strani plave.
Ki še živijo mornarjeve sanje.
Na poti do otoka slave.
In galeb tu kliče nove milje
s krili deli zlate cilje.
Tu sem.
In vedno vrne se in najde me. Val.
Val z belih jadranskih obal.
Pa vsak nekaj mi da.
Pesniško dušo v pesmih morja.
Kadar živijo barve in plovejo,
režejo valove iz modre
globine srca.
Blanka Drnovšek je Trboveljčanka, rojena na prvi dan leta 1976 v Trbovljah. V prostem času piše pesmi bolj za svojo dušo in srce, »kot se mi napišejo kar same«. Pesmi objavlja večinoma na družbenih omrežjih in na portalu pesem.si. Predstavili so jih tudi na radiu Aktual v oddaji Dimenzija umetnosti. »Zaradi tega sem zelo vesela, saj menim, da je poslanstvo vsakega umetnika nositi svetlobo v globino ljudskih src …« pravi Blanka.
Objavljamo eno njenih novejših pesmi Tu sem, ki jo je Blanka posvetila lani umrlemu očetu Janezu Drnovšku, mornarju z Brionov.
Foto: arhiv Savus
