Tadeja Jelenko, dr. med., spec. interne medicine, je strokovna direktorica Splošne bolnišnice Trbovlje. Študirala je na LKH v Grazu v Avstriji. Po študiju se je zaposlila v Bolnici Celje, specializirala interno medicino in od leta 2007 pomagala dežurati tudi v SB Trbovlje. Leta 2017 je prevzela vodenje urgentnega centra v trboveljski bolnišnici, od 1. septembra pa poleg dela na oddelkih in ambulantah opravlja tudi naloge strokovne direktorice SBT. V Trbovlje je kot specialistka pripeljala program hematologije (krvne bolezni).

Kako ste se navadili na delo v zasavski bolnišnici, ki je precej manjša od celjske?

Okolje ni bistveno drugačno, sistem dela pa je. Sistem funkcionira enako, vendar s to razliko, da mora v trboveljski bolnišnici zdravnik pokrivati več področij. Bolj si obremenjen, delaš na več mestih. Tu moje delovno mesto izgleda tako, da trikrat tedensko dopoldan pokrivam poleg dela na oddelku še urgenco, vmes pa je treba opraviti še vse ambulantno delo. Ob četrtkih imam hematološko ambulanto. Ampak tudi takrat, ko imam obsežno hematološko ambulanto, tudi do 50 bolnikov na dan, opravim še redne vizite na oddelku. V trboveljski bolnišnici si bolj kot ne multipraktik. V kakšnem drugem, večjem sistemu, pa svojega časa ne deliš na različna področja. Delaš samo na oddelku, samo v ambulanti, samo na urgenci. To je rak rana manjših bolnišnic, ki ni privlačna za zdravnike, ker je obremenjenost izjemno velika.

Verjetno ne samo za zdravnike?

Seveda ne. Za zdravnike in negovalno osebje.

Se zasavski bolniki razlikujejo od drugih?

Zasavci ste malo bolj robustni, zahtevni, tudi težje vam je določene stvari dati v glavo (nasmeh). Jemanje zdravil npr. Zdravljenje se malo razlikuje, potrebnih je malo več pogovorov. Ampak roko na srce, vsi smo na koncu zadovoljni, čeprav je mogoče vložek truda malo večji.

Študirali ste v tujini, zakaj niste ostali v tam?

Imela sem dobro ponudbo za delovno mesto na intenzivni enoti LKH Graz v Avstriji. Na študij v tujino sem šla zavestno. Želela sem se izpopolniti, v enem mesecu sem se naučila govoriti perfektni nemški jezik. To se je pokazalo tudi na izpitu iz nemščine, ki je bil pogoj za vpis na graško fakulteto. V tistem času je oče zbolel za rakom, zelo mlad. To psihično stisko sem nekako želela pozabiti v tujini, se odmakniti. Študij mi je prinesel širino, videla sem, da je popolnoma drugačen kot študij v Ljubljani. Študentje smo imeli veliko več prakse, interaktivnosti z zdravniki. Kompozicija študija je drugačna. Od četrtega leta študija smo delali z bolnikom. Dežurali smo v sistemu, delali kot v Sloveniji delajo sekundariji v bolnišnici. Že ob koncu študija smo bili precej usposobljeni zdravniki. Nič nas ni bilo strah, osvojili smo veliko znanja in praktičnih veščin. Zaradi tega sem do konca ostala na študiju v tujini, čeprav bi se lahko vrnila v Ljubljano. In sem ga tam tudi uspešno tudi zaključila.

So vam ponudili službo?

So. Vendar je v tem času je oče umrl, mama je ostala sama in poleg še nepokretna babica. Zato sem se odločila vrniti. Opravila sem še šest izpitov v Sloveniji, nostrificirala diplomo in se zaposlila v bolnici Celje.

Specializacija?

Najprej sem si želela postati nevrolog. Imela sem že vse dogovorjeno, potem pa sta me takrat vodeča internista doktor Gorazd Voga in doktor Ivan Žuran prepričala, da postanem internistka. Izbrali so me med šestimi prijavljenimi in po šestih letih z odliko zaključila specializacijo v Celju.

Kako ste se znašli v Zasavju?

Čisto po naključju. Žal že pokojna kolegica doktor Vesna Markotič je pomagala v Trbovljah, enkrat ni mogla v dežurstvo in me je prosila, če lahko vskočim. Sprejel me je predstojnik internega oddelka doktor Rafael Černuta in me pomiril, da so tu dežurstva kar lahkotna, brez večjih problemov. No, v mojem prvem dežurstvu v Zasavju sem doživela toliko urgenc, kolikor jih v Celju nisem v enem mesecu. Takrat sem prvič videla, da si sam za vse. V dežurstvu je tvoja interna, intenzivna in še urgenca. Nobenega ni, na katerega bi se lahko naslonil in včasih ti lahko zmanjka rok. Še posebej je bilo to vidno v zadnjih mesecih, ko je bil urgentni center preobremenjen.

Zakaj ste se odločili kandidirati za strokovno direktorico?

Pogovarjala sem se s prejšnjo strokovno direktorico, ki je po dveh mandatih rekla, da ne bo nadaljevala. Takratna direktorica Romana Martinčič mi je namignila, naj kandidiram. Najprej sem vzela kandidaturo bolj na lahko, saj sem pričakovala več prijav. Imela pa sem vizijo, kako bi spremenila bolnišnico, ker sem si želela določenih sprememb. Predvsem to, da gre bolnišnica naprej, da ne obstane na enem mestu. Napisala sem program, pogovarjala sem se z ostalimi predstojniki, kaj si želijo. Dejansko sem nato izpolnila prijavo. Med tremi kandidati sem na strokovnem svetu dobila vse glasove. In si rekla, opa, tole pa zna iti zares.

Gladko so me potrdili tudi na svetu zavoda, me vrgli v vodo in mislila sem, da bo manj razburkana, kot je bila. Kovid je spremenil vse. V letu in pol mandata je kovid urejal vodenje. Tukaj je bilo težko.

Zakaj?

Bolnišnica je kadrovsko podhranjena. Zdravili smo veliko bolnikov. Najbolj pa nas je omejevalo, da smo imeli na kovidnem oddelku celo osem intenzivnih postelj, kar je za malo bolnišnico ogromen delež. Ko smo z glavno sestro iskale, kje še najti kader, je pol bolnišnice obstalo. Vse diplomirane sestre smo premestili na zdravljenje kovid bolnikov, obstala je operacijska, delala je zgolj urgenca. Kovidne bolnike je bilo treba pozdraviti. Ostali so pa beli, nekovidni, ki smo jim še vedno skušali nekaj nuditi. To ni bilo lahko obdobje.

Se zdaj, ko so se ukrepi sprosili, da kaj laže dihati?

Bolnišnica ima še vedno velik manjko na negovalnem delu. Razpisi za delovna mesta so bolj kot ne neuspešni. Šele, ko bomo lahko zapolnili to vrzel, bomo lahko zadihali. Zaradi manjka zdravnikov in preobremenjenosti imamo težave na internem oddelku, tudi na pediatriji. Stabilna in dobro delujoča oddelka v tej bolnišnici sta ginekologija in kirurgija. Zato skrbimo, da se vsaj na teh oddelkih strokovno usposobijo v novih veščinah. Uvajamo nove programe, spreminjamo operativne tehnike. Z večjo strokovnostjo se odpiramo in privabljamo paciente tudi iz drugih okolišev, ne samo iz Zasavja. V bolnišnici uspešno delujeta dva programa. Enega sem že omenila, to je hematologija, zdravimo bolnike od Kopra do Prekmurja.

To je program, ki ste ga pripeljali s seboj?

Ja, program sem pripeljala s seboj. Drugi pa je program žilnih prestopov, ki ga vodi primarij Boštjan Leskovar. Tudi ta program privablja ljudi iz vse Slovenije. Dobivamo veliko pohval, ponosna sem na kolege, da delajo dobro. Z dobrimi odzivi lahko popeljemo to bolnico v širši slovenski prostor.

Kako je z mladimi zdravniki?

Mladi pridejo k nam na kroženje iz drugih ustanov. Če povem po domače, mojega specializanta sem »ukradla« UKC Ljubljana. Čeprav je videl, da je morda delo v naši bolnišnici težje, lahko človeški pristop pretehta. Smo v težki situaciji, imamo samo pet specialistov in specializante na kroženju. Zdravniki so obremenjeni, v letošnje leto je večina prenesla skoraj celoten lanski dopust. V veliki večini skoraj živimo na Rudarski cesti 9. Po dežurstvih ne odhajamo domov. Ko si dežuren, ostajaš v bolnišnici po 32 ur skupaj. Moramo se zavedati, da imamo tudi mlade mamice, ki imajo doma otroke. Zanje je lahko takšno delo tudi povod za odhod.

Kako vidite prihodnost bolnice na strokovnem področju?

Vsi smo zelo angažirani, da se strokovno izpolnjujemo. Vsi hodimo bolj kot ne predavati in s tem predstavljamo bolnišnico v drugih okoljih. Dejansko si želimo napredka, ampak, ko bomo polnoštevilčni, oziroma vsaj v zadostnem številu, bo delo lahko lepo potekalo. Takrat pa bomo zelo vabljivi za nov strokovni kader.

Kje se mora po vaše bolnica čim prej posodobiti?

Ključna točka je ureditev sodobnega endoskopskega centra. To je naša prioriteta, na to smo opozarjali že nekaj let. Zadovoljni smo, da je naložba odobrena. V kratkem bomo pričeli sanirati prostore na internem oddelku, ki bodo pomenili bolj sodobno delo na oddelku. Zdaj je namreč tako, da morajo bolniki iz enega oddelka na sanitarije hoditi na ambulantni del, kjer čakajo bolniki na preiskave, kar je nesmiselno. Z ureditvijo novega endoskopskega dela bomo premaknili sanitarije v bolnišnični del in ga ločili od ambulantnega. Tako bomo uredili odličen endoskopski center. Z njim bomo lahko spet izvajali tudi program Svit, Zasavci bodo imeli s tem dostop do pravočasnih preiskav. Sedaj so čakalne dobe na vseh nivojih precej dolge, najbolj na področju neinvazivne kardiološke diagnostike, kot so ultrazvoki srca, obremenitvena testiranja. Trenutno imamo težave v gastroenterološki ambulanti, saj program izvaja le ena zaposlena specialistka in ena zdravnica po pogodbi. Izboljšanje pričakujem v mesecu maju 2022, ko se iz porodniške vrne specializantka.

Kaj pa sodelovanje z drugimi?

Odprti smo za sodelovanje s strokovnjaki od drugod. Kirurgija bo temeljila tudi na osnovi mentorstva mojih bivših kolegov iz Bolnice Celje. Vsak ima svoje veze, ki jih skušamo vkomponirati v sistem. Sedaj si pomagamo s pogodbenim delom, želim pa si, da bolnica enkrat postane neodvisna od pogodbenikov. Na svoj kader se lahko zaneseš, pogodbenik pa ti vedno lahko reče, da ne bo prišel. To je eden večjih temeljev mojega delovanja, da ostanemo na svojih nogah.

Marko Planinc

Foto: Marko Planinc