Naši otroci so – tako kot mi – edinstveni. V vsakem izmed njih je kombinacija DNK, ki še nikoli prej ni obstajala in nikoli več ne bo obstajala. Poleg tega so še izkušnje, interesi, in njihov edinstveni trenutek v času – vse to je nekaj zelo, zelo posebnega.
In kako spodbujamo svoje otroke, da s tem bogastvom, ki sta jim ga podarili biologija in usoda, ravnajo? S tem črnim labodom?
Spodbujamo jih, naj bodo taki kot vsi ostali. Primerjamo jih s tem, kako gre drugim otrokom. Poskušamo jih prepričati, da delajo to, kar delajo drugi otroci. In nas skrbi, ker se ne “prilegajo” oziroma ker “izstopajo”.
Hm, ja … ampak to je bistvo življenja.
Pred nekaj dnevi sva s sodelavko v vrtcu razmišljali o pravljicah, ki se dogajajo v morju. Presenetila me je, da ji vsebina Mavrične ribice (Marcus Pfister) ni bila všeč.
“Zakaj je morala, da bi se bolje počutila in lažje vklopila v družbo, razdeliti svoje luske?”, se je spraševala. “Po moje bi morala biti sporočilnost knjige, da je mavrična ribicaz vsemi bleščečimi luskami, ki jih nima nobena druga riba, res lepa. Ampak bi moralo biti spoznanje za vse, da je taka, kakršna je, lepa in se ne rabi nikomur prilagajati, da bi jo sprejel v družbo”, je pojasnila.
Spodbudila me je k razmišljanju o sebi. O tem, kako sem sama pred leti razumela in se navduševala nad vsebino. Dobila sem popolnoma drug vpogled, da bi lahko napisala novo, posodobljeno verzijo…
Jaz bi ji dodala še eno sporočilo – tako, ki govori o tem, da so vse ostale ribe prav tako lepe, čeprav nimajo srebrnih lusk.
Zakaj moramo biti usmerjeni k enakosti? Naloga nas staršev je, da jih ohranjamo edinstvene, da spodbujamo to drugačnost, da jim pomagamo biti to kar so – v svoji lastni energiji in resnici.
Prav tako jih moramo učiti sprejemati drugačnost. Da jih naučimo spoprijemati se z (po njihovi oceni) boljšim v drugih – s tistim, ki nemalokrat rodi zavist, jezo, nemoč in strah.
Naša naloga je – kot smo že rekli – da ohranjamo iskrico v njihovih očeh. Izboljšati barve, ki jih vidijo, ne pa jih utišati! Jim pomagati nositi ogenj njihove dobrote in edinstvenosti. Jim pomagati biti to, kar so …
In to je nekaj zelo posebnega. Nekaj, kar še nikoli ni bilo videno in kar nikoli več ne bo videno. S takšno vibracijo odnosa do sebe lahko udejanijo odnos do drugih.
Barbara Vodeb
Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.
Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coaching za starše. S svojim znanjem in bogatim izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.
Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.
Kontakt: Barbara Vodeb
