Nina Jelen je učiteljica »kot se šika«. Večkrat nagrajena pedagoginja (tudi s priznanjem za obetavno osebnost Zasavja 2018) se učencem trudi znanje približati s pomočjo sodobne tehnologije in izletov v naravo. Letos jo čaka velika sprememba, zaradi katere, pravi, jo je vse poletje črvičilo, a idej, kako poskrbeti, da se bodo imeli otroci ob učenju lepo, ji ne bo zlepa zmanjkalo.
Marca ste na prireditvi Zasavc leta dobili priznanje Obetavna zasavska osebnost leta. Kakšni so bili občutki ob tem? Kaj vam to pomeni?
Super je bilo, čeprav nisem pričakovala. No, v bistvu se je moja mami malo izdala, ker me je enih petstokrat vprašala, če pridem (smeh). Tako da, malo sem razmišljala, kaj se dogaja. Zelo lepo se mi zdi, da se opazi delo neke osebe – bila sem v zelo dobri družbi, vsi, ki so bili tam, so si priznanje res zaslužili. Danes, kar se tiče šolskega sistema, vsi zelo spoštujejo Finsko, a imamo tudi pri nas dobre stvari in ravno s tega vidika se mi zdi lepo, da se to opazi.
S čim ste se ukvarjali med poletnimi počitnicami?
Ob koncu lanskega šolskega leta sem bila na enotedenskem izobraževanju v Bruslju in tam sem dobila toliko idej, da potem nisem mogla več »izklopiti« (smeh). Razmišljala sem samo o tem, koliko lahko učitelj še naredi. Ideje so mi kar naprej švigale po glavi.
Kakšne zanimive projekte pa letos pripravljate za učence?
V načrtih imamo, da bi nadaljevali zgodbo Rock Ivančkov, rada pa bi pripravila tudi predstavo za otroke.
Na kakšno temo?
O najstnikih in njihovih težavah. Povezala sem se z nekom iz Španije, morda bomo sodelovali, ampak bomo videli. To je še vse v zraku.
Še kakšni drugi projekti?
Predstava bo definitivno. Kmalu bom izdala tudi novo knjigo z naslovom Naj. Pri pisanju knjige sem sodelovala z otroško psihologinjo Anjo Kurent, ravnateljico OŠ Toneta Okrogarja Natašo Grošelj in založnico Natašo Detič. Knjiga govori o mladostnikih, njihovih samopodobi in o tem, kako jim pomagati, da bi postali dobri ljudje.
Kaj se par let po njenem nastanku dogaja z vašo knjigo Ženičke in strički za daljnimi grički?
Trenutno je razprodana. Ljudje mi še pišejo, jo pohvalijo ali vprašajo, če jo lahko še kje naročijo. Upam, da se uporablja.
Kako ste se kot učiteljica pripravljali na novo šolsko leto?
Letos je zelo burno, ker grem po desetih letih s podružnice na matično šolo in me že kar malo črviči … Sredi poletja sem se ponoči zbujala z mislijo, da še nisem nič pripravila, in me je kar malo zagrabila panika. Pa še to je, da bom letos prvič učila peti razred, tako da bo kar sprememba. Že zbiram ideje in načrtujem.
Kakšna pa je razlika med starejšimi in mlajšimi učenci? Na podružnici ste delali z otroci od prvega do četrtega razreda …
Verjetno bo manj razmišljanja, s kakšno barvo naj napišem naslov, govorjenja otrokom, naj si obrišejo nos, in podobno. Da se bomo lahko pogovarjali na višji ravni in da bodo otroci že bolj samostojni.
Bo učilnica Nine Jelen znana po tem, da bo uporaba mobilnih telefonov dovoljena tudi med poukom?
Če mi bodo dovolili, mislim, da bom poskušala vpeljati par novosti.
Vas je dejstvo, da ste učili na majhni šoli, oviralo? Bo zdaj zelo drugače?
Ne vem točno, kaj naj sploh pričakujem. Zdi se mi, da manjša šola ogromno ponuja in da sem to dobro izkoristila. Vsak dan, recimo, smo šli teč; ko sem videla, da so otroci utrujeni, smo se obuli, šli ven in nekaj minut tekali. In to je bilo zlata vredno. Ne vem, ali bo to na matični šoli mogoče, ampak ravnateljica pravi, da se vse da, samo način je treba najti. Igrali smo se tudi igrice, se šli sankat, na sprehod v naravo, knjige smo brali zunaj …
Torej gredo otroci, kljub vsej tehnologiji, ki jih obdaja, še vedno radi v naravo?
Ja, seveda. Ne podpiram tega, da bi bil ves pouk usmerjen samo v to, zdi pa se mi, da lahko to uporabiš kot del pouka ali za uvodno motivacijo. Ne želim, da bi otroci ves dan gledali v projektor; podpiram gibanje, da se premikajo, sami raziskujejo in uporabljajo tehnologijo na način, da iščejo snov.
Ste morda združili tehnologijo z gibanjem in šli z mobilno aplikacijo lovit Pokemone?
(smeh) Ne, tega pa še nisem počela. Morda pa kdaj.
Počitnice so se končale. Kaj svetujete staršem in učencem, sploh tistim, ki v šolo vstopajo prvič, da bo prehod v novo rutino lažji?
Naj ne delajo iz tega bavbava, naj bo čimbolj naravno in spontano. Starši naj spoštujejo učitelje – jaz bi želela, da bi »moji« starši, če vidijo, da je nekaj narobe, prišli do mene in da skupaj rešimo težavo. Da sodelujemo, ne, da smo nastrojeni drug proti drugemu. Če delamo skupaj, je to za otroka najboljše.
Martina Drobne
Foto: osebni arhiv
