Slavko Stošicki je od letos častni občan svoje rodne občine Trbovlje. Karierno pot je pričel v Cementarni, vodil Radio Trbovlje in IBT. Potem pa skupaj z ženo ustanovil svojo firmo Samps in postal vodilni presojevalec (predvsem strojne opreme) v Sloveniji. Predsedoval je slovenskim Lionsom, življenje je tesno povezal tudi s kulturo: piše pesmi, slika, je odličen fotograf. Trbovlje je pred precej leti zamenjal za Bled, vendar v srcu ostaja Trboveljčan.

Kaj vam pomeni imenovanje za častnega občana Trbovelj, svoje rodne občine?

Veliko mi pomeni, ker že kar precej let ne živim v Trbovljah. Res pa je, da sem bil tudi v tem obdobju povezan s Trbovljami preko Lions kluba, društva upokojencev in literarnih prijateljev. V preteklosti sem se precej angažiral na kulturnem področju, bil sem predsednik kulturne skupnosti. Naj omenim le izpeljano idejo o likovni zbirki trboveljskih akademskih slikarjev, pričeli smo s prireditvijo Nohšiht. V bistvu vse to pomeni, da jaz nisem pozabil kraja, kraj pa ni pozabil mene.

Kaj vam pomenijo Trbovlje?

Kot sem zadnjič rekel, da moj um potrebuje relativno malo časa, da sprejme drug kraj novega bivanja, srce nikoli ne odide iz rojstnega mesta. Trbovlje je zapisano v meni. Govoril sem z ljudmi, ki so šli iz Trbovelj in so rekli, da so v pol leta Trbovlje pozabili. Jaz jih ne morem. Vedno, ko pridem, pridem z veseljem. V meni je vedno živ tudi odnos ljudi, prijaznost, toplina, tovarištvo … Če si v Trbovljah potreboval pomoč pri pospravljanju premoga, je prišel sosed in ti pomagal. Na Bledu ti rečejo, deset evrov je ura.

Koliko so se Trbovlje spremenile v zadnjih 20 letih, odkar ste odšli?

Kmalu po tistem, ko sem se odselil, sem napisal pesem Moja dolina. Takrat je bilo v Trbovljah vse apatično, ljudje so bili brez idej, … In sem napisal: … nimate gumbnic za nageljne rdeče …, s čimer sem hotel povedati, da nimajo tega, da bi spet vzpodbudili revolucionarni duh. V bistvu je pesem zelo pesimistična. Zaključil sem jo s tem, da sem še zmeraj ponosen na rudarje, na dedka, na družino. Ampak takrat je bil pač trenutek, ko se v Trbovljah ni dalo nič narediti, vse je bilo pesimistično in je klicalo po nekem preboju, ki se je pozneje tudi zgodil. S poslovnega, podjetniškega vidika se je položaj zelo obrnil v plus. Spomnim se Jureta Kneza, ki je imel takrat željo, da bi ustanovil podjetje in je imel strumne ideje. Uresničil jih je. In takih je bilo še več. Na primer Metalia. Sodeloval sem pri programu prestrukturiranja, ki je bil zelo futurističen, ampak, če pogledamo nazaj, se je potrdil. Delal sem tudi na viziji Trbovelj, ki pa se še ni uresničila. Moje prepričanje je še danes, da se združita Hrastnik in Trbovlje na Pleskem, pod Žrebljevem hribom saj je to najboljši prostor, kjer bi lahko gradili individualne enonadstropne hiše, gradili infrastrukturo z bankami, domom ostarelih, poslovno in svetovalno dejavnost ter druge mirne dejavnosti. Gre za območje do Retja, ki je zaradi rudarjenja še vedno plazovito. A gre za najlepši del Trbovelj, kjer je sonce najdlje nad mestom, pa tudi območje, ki je najbližje Hrastniku in že sedaj povezan s Hrastnikom, s katerim smo vedno dobro sodelovali.

Katere stvari v življenju so bile za vas najbolj prelomne?

Ko sem dokončal fakulteto, se poročil, ko so se rodili otroci, ko sem ustanovil svoje podjetje, vstopil v Lions klub in postal guverner … teh prelomnic je kar nekaj. Prelomen je bil tudi trenutek, ko sem se odločil, da odidem iz Trbovelj. Eno je bil položaj v Trbovljah, ki se je zdel zelo negativen, drugo pa odločitev, da se – ko otroci dokončajo šolanje – odselim na Bled. Med vojno leta 1991 sem bil namreč na Bledu in takrat sem si rekel, da bom na stara leta živel v tem kraju. In evo, zdaj sem star.

Kateri pa so dogodki, ki se jih spominjate z res velikim veseljem?

Najbolj so mi v spominu ostali delo na Radiu Trbovlje, v Cementarni in na IBT. Še vedno imam kontakte z ljudmi, ki so bili sopotniki, ostal je spoštljiv, tovariški odnos. Na cementarno me veže naslednja anekdota: včasih nisi mogel kar kupiti novega pralnega stroja, če se ti je pokvaril. Če je »crknil« elektromotor, si ga moral dati »previti«. Tako sem nekoč kot vodja razvoja za strojno področje in investicijo v substitucijo goriva prišel v elektro delavnico in vodji rekel, da bi imel en elektro motor za previt. Pa me vpraša, za kateri del v proizvodnji gre, za pripravo surovine, mlin cementa, nakladalno postajo … Ne bo šlo, ni časa še najmanj štirinajst dni, je bil odgovor. Pa pravim, da rabim za pralni stroj doma. Vodja pa: ja, potem pa hitro prinesi, da takoj zrihtamo. To je ta tovariški odnos, o katerem sem govoril.

Zakaj radio?

Na radiu sem se veliko naučil. Že prej sem z radiem sodeloval, vodil mladinske oddaje, šport. Ko sem prevzel vodenje, sem pridobil tudi tovrstne izkušnje. Takrat sem doma večkrat razmišljal o tem, ali sem prav ali narobe reagiral v določenih situacijah v odnosu do sodelavcev, politikov, gospodarstva. Nekatere sodelavce sem izjemno cenil. Fajn je, če imaš delovno obveznost za hobi. Delo v razvojnem oddelku cementarne mi ni predstavljal hobija. Tudi na IBT je bilo direktorovanje bolj trpljenje kot veselje. Vendar tudi od tam izhaja anekdota: včasih sem imel kot direktor po ves dan najavljene zaposlene, ki so prišli k meni s tisoč in enim problemom, kak dan pa ni bilo nikogar. To sem omenil telefonistki, pa mi je rekla, direktor, danes ne bo nikogar k vam. Začudeno sem jo vprašal, kako ve. Povedala je, da zaposleni prihajajo k njej in jo vprašajo, kakšne volje da sem. Tisti dan se zjutraj nisem ustavil pri njej, da bi jo pozdravil, pa mrko da sem gledal, jim je rekla, da je bolje, da me ne motijo. Telefonistka Marjana na vhodu v poslovno hišo IBT je bila filter sprejemanja zaposlenih.

Poseben dogodek je bil, ko smo ustanovili prvi Lions klub v Zasavju. Takrat sem bil zelo vpet v lionizem, verjel v idejo in še vedno verjamem v slogan et največje dobrodelne neprofitne organizacije na svetu, WE SERVE. Verjamem, da je treba ljudem pomagati. Zdaj mnogi drugi organizirajo veliko humanitarnih projektov in prav je, da niso več samo Lionsi tisti, ki organizirajo humanitarne akcije, ampak tudi drugi.

Kaj vam dajejo pesmi in kaj fotografija?

Zdaj sem se že malo nadgradil, tudi slikam. S pesmimi sem se srečal v študentskih letih. Pesnjenje je bilo vedno dobrodošlo, saj si lahko napisal verz kakšnemu dekletu in takoj dobil kakšno dodatno točko pri njej. Pozneje sem pesništvo opustil. Nisem mogel delati na projektih in obenem pisati poezije. S fotografijo je bilo lažje, greš in narediš nekaj posnetkov. Pri poeziji pa se moraš povsem izklopiti, biti moraš svobodnega duha. Po upokojitvi sem še vedno aktiven kot svetovalec pri mednarodnih in domačih projektih, ampak najdem čas tudi za poezijo. Najpogosteje zvečer ob enajstih, polnoči, tudi ob enih ali dveh … Včasih mi je kdo rekel, da imam motnje spanja, pa sem odgovoril, kakšne motnje spanja ima šele igralka, ki interpretira moje pesmi. Jaz ji pošljem elektronsko pošto ob dveh ponoči, ona mi odgovori ob treh. Govorim o Alenki Bole Vrabec, ki je zdaj žal že pokojna. Veliko sva sodelovala, pomagala mi je, hodila sva po Sloveniji, brala je moje pesmi, bila je igralka, režiserka, vse je obvladala. Zdaj sem v dogovorih z Laro Jankovič, da bi interpretirala moje pesmi. Ko sva se z Laro  spoznala, sva se nekako ujela. Včasih je bolj revolucionarnega duha, ampak me to ne moti. Ljudi gledam skozi človeško noto, ne skozi politično. V mladih letih sem bil sicer politik, celo na kandidatni listi za prvi sklic parlamenta, a sem kmalu rekel, da se tega ne grem več. Nekako tudi ni bilo združljivo z mojim poklicem pooblaščenega ocenjevalca, saj moraš biti strokoven, nepristranski, objektiven.

Ste med vodilnimi strokovnjaki za presojo, ocenjevanje. Orali ste ledino. Kaj je bilo najbolj pomembno pri tem v vašem poslu?

Pokrivamo tri področja: ocenjevanje podjetij, nepremičnin in strojne opreme. Če govorim o strojni opremi, sem prenesel k nam znanja iz ZDA. Veliko sem se družil s predstavniki ameriškega združenja za ocenjevanje, moj mentor je bil Robert Podvalny, ki je bil tudi predsednik ameriškega združenja ocenjevalcev ASA. V Sloveniji smo po letu 1993 orali ledino in zavedal sem se, da nimamo na tem področju nobene literature. Tako sem se odločil, da gradim stroko in napisal sem vso literaturo, ki je na voljo v slovenščini. Pomembno je, da si strokoven, predvsem pa je pomembna etika. To počnem od leta 1993, tako da so šli vsi ocenjevalci, ki danes delujejo v Sloveniji, skozi moj protokol priznavanja usposobljenosti ocenjevanja vrednosti. Mednarodno priznanje sem dobil z vrednotenjem katamarana Prince of Venice, ki so jo revidirali in pozitivno ocenili. Veliko sem sodeloval tudi z dr. Davidom Elermanom, ki je najbolj poznan po svoji ideji o delavskem delničarstvu. Takrat je prišel iz Beograda v Ljubljano in sva sodelovala. Prince of Venice sem ocenjeval takrat in še nekajkrat. Ampak pri tem je tako,  da ko ocenjuješ zaradi lastninjenja, želijo direktorji čim nižje vrednosti, če prodajajo, pa čim višje. Imajo dva metra, jaz pa samo enega.

Kaj vas osrečuje danes?

Vedno me je osrečevala družina. Osrečuje me tudi ta svoboda, ki jo imam zdaj, da lahko pišem, fotografiram, slikam. Zdaj slikam akril na platno in sem kar zadovoljen. V osnovni šoli sem bil član Relika in moj mentor je bil krajši čas Janez Knez. Učil me je kolorit, kompozicijo, od njega sem največ odnesel in to znanje me spremlja tudi pri fotografiji.

Če sem znerviran, se mi pojavi tremor zaradi bolezni, sedem za platno, pa potegnem črto brez da bi se mi tresla roka, kot da bi jo potegnil z ravnilom. To me razveseljuje. So pa z boleznijo pogojeni tudi problemi. Včasih sem živel tako, da sem načrtoval za pol leta, leto naprej, zdaj načrtujem za en dan naprej, vesel, da sem se danes srečen zbudil. Osrečuje me tudi moj dom, hiša. Živim na robu Bleda, pred menoj je travnik, ki so ga nedavno pokosili in diši. Lipo, ki nam dela bogato senco, sem prinesel iz Trbovelj, razveseljuje me razgled na grimško cerkev s Pokljuko v ozadju in Julijci. Vsako jutro si vzamem čas in posedim na terasi s pogledom na očak Triglav in čutim, kako sprejemam energijo. Vesel in hkrati srečen sem, da lahko tu preživljam svoje dni. In odnos z ženo Meto in obema sinovoma me tudi razveseljuje. Imam tudi vnukinjo in vnuka. Lara je mlajša, to je moja pupa, Jakob je pa v petem razredu, športnik. Osrečuje me tudi, če vidim, da lahko komu pomagam. Razveselim se tudi vsakega prijatelja iz Trbovelj ali Zasavja, ki ga pot zanese na Gorenjsko.

Marko Planinc

Foto: osebni arhiv