Vsak teden ob sredah zvečer vam bomo predstavili enega izmed umetnikov 58. Slikarske kolonije Izlake-Zagorje 2021 ter njihovo delo. Poskusili bomo videti svet skozi njihove oči. Avtorje predstavlja umetniški vodja kolonije Milan Razboršek. Danes predstavljamo Tino Konec, ki pravi, da ji je risanje res v užitek.
Tina Konec
Rojena je bila leta 1992 v Mariboru. Leta 2015 je diplomirala iz slikarstva pri profesorju Zmagu Lenardiču na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Na isti ustanovi je zaključila podiplomski študij pod mentorstvom Tuga Šušnika. Živi in dela v Ljubljani in Oplotnici.
Čeprav je risba za slikarja najbolj primarna oblika izražanja, je na žalost dostikrat precej zapostavljena. Zato se dandanes ne zgodi ravno pogosto, da se kakšen od ustvarjalcev (še posebno iz mlajše generacije) navduši za risanje. Navkljub takšni ugotovitvi pa je slikarka izbrala ravno risbo za način svojega umetniškega udejstvovanja. Na videz izgleda njeno ustvarjanje zelo enostavno: kos papirja, risalo, impresija iz narave, ustrezna glasba in roka začne delati kot seizmograf. Pri delu je videti mirna, sproščena, potopljena v svoj metafizični svet. Kot sama pravi, ji je risanje v užitek. In tako nastalo delo ponuja užitek tudi gledalcu.
Risanje drevesnih iglic je za marsikoga mukotrpno, če že ne čudaško početje, vendar ne za Tino Konec. Iglice, ritmično položene v različnih smereh, se začnejo zgoščevati in počasi oblikovati formo, od vejice do krošnje. Seveda pa ni nujno, da je ravno krošnja, lahko je obraz, zver, oblak ali pa cvetača. Konec koncev pa je čisto vseeno, kakšna asociacija se sproži v gledalcu ob pogledu na risbo. Pomembno pa je, da v njej prepoznamo šepet ustvarjalke, s katerim poskuša v nas najti sogovornika.
Milan Razboršek
Foto: Milan in Urška Razboršek
