V času sinove enotedenske odsotnosti (s šolo od doma) – sem prvič prepoznala, kakšno težo vloge ‘biti mama’ nosim s seboj. Pet dni ni bilo treba skrbeti za njegovo dobrobit.
Lahko sem se posvetila izključno sebi in svojim nalogam (podobno kot pred materinstvom). Ugotovila, da sem vse svoje naloge opravljala lahkotneje, bolj sproščeno in z večjim veseljem.
Nad odgovorom na vprašanje, če sem ga kaj pogrešala, sem bila kar presenečena. To, da ga nisem, je bilo novo spoznanje. In ker to spoznanje ni bilo ravno lahkotno sprejeto, sem morala o vsej stvari dobro premisliti.
Kakšna mama pa sem, da svojega otroka nisem pogrešala? Kaj se dogaja z menoj?
Spoznala sem, da sem bila vesela ‘darila’, ko je nekdo drug poskrbel za mojega otroka. Vedela sem, da je na varnem, da se ima dobro in da je zanj dobro poskrbljeno. In to me je pomirilo v tolikšni meri, da sem skrb nanj lahko odmislila in se posvetila sebi.
Prav tako sem prepoznala, da sem vlogo mame prevzela kot eno izmed najpomembnejših v mojem življenju. In to je lahko zelo obremenjujoče. In zame je. Sedaj vem.
Presenečena sem, da kljub temu, da delam na svoji osebni rasti, si vzamem čas zase, imam hobije, ki me osrečujejo in partnerja, ki mi pomaga pri obveznostih doma in z otrokom, čutim težo in pritiske materinstva.
Opažam, da me najbolj stiska skrb zanj: za njegovo zdravje, soočanje s šolskimi obveznostmi, učenje za življenje. Dejansko me bolj ali manj ves čas skrbi zanj. In to je stresno.
Mame naj bi bile pogosto tarča družbenih in kulturnih pričakovanj. ‘Popolna mama’ bi morala vedno vedeti, kaj otrok potrebuje, biti neizmerno potrpežljiva in skrbna, ter brezhibno usklajevati družinsko in poklicno življenje.
To pa lahko vodi v občutke nezadostnosti in kroničen stres, saj so takšna pričakovanja nerealna.
Psihološki vidik materinstva vključuje občutek izgube osebne identitete. Ženska, ki je bila prej v vlogi posameznice, partnerke ali poklicno aktivne osebe, se pogosto znajde v vlogi ‘mame’, ki jo včasih prevzame v celoti.
Pogosto je prisoten tudi občutek, da mora mama sebe in svoje potrebe ‘žrtvovati’ za dobrobit otroka, kar lahko vodi v frustracijo, občutek nemoči ali celo izgorelost.
Ampak, to pove tudi, da se dogaja mnogim mamam, da v tem nisem sama. Pa vendar me ne pomiri, saj se potem vprašam, kako pa se bom jaz soočila s tem.
Očitno imam težavo, ki je (še) ne znam rešiti. Vem pa, da je za rešitev težave ključno, da jo (sploh) prepoznam.
Učenje je proces – včasih kratek, včasih dolg, odvisno od motivacije. Pomembno je, kako smo motivirani za učenje v odnosih, še posebej v odnosu s samim seboj. Zato sem pomirjena.
Končno sem prepoznala, kje tiči težava. In to spoznanje mi je precej zmanjšalo težo. Pomirja me občutek, da imam svojega otroka rada, da sem tu zanj, takšna kot sem – mama, v vsej svoji nepopolnosti. U redu sem.
Biti ‘dovolj dobra mama’ je bolje kot ‘popolna mama’.
Barbara Vodeb
Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.
Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coaching za starše. S svojim znanjem in bogatim izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.
Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.
Kontakt: Barbara Vodeb
