Po izvolitvi v parlament je Rudi Medved opozoril na izrazito slabitev položaja občin v odnosu do države, ko gre za financiranje, ter potrebo po novi definiciji prioritet pri porabi denarja iz državnega proračuna. Dejal je, da si bo kot poslanec prizadeval za pošteno financiranje občin. Sedaj je na drugem bregu in zanimivo bo spremljati, kako se bo lahko kot minister približal svojim poslanskim načrtom.
Zakaj ste sprejeli ponudbo mandatarja za zahtevno ministrsko delo?
To je bila izjemno težka odločitev, zanesljivo najtežja v življenju. Predsednik vlade mi je s tem izrekel zaupanje, sam pa čutim neverjetno veliko odgovornost in vsak dan znova se sprašujem, ali to zmorem. Ker verjamem v strokovnost in profesionalnost zaposlenih na ministrstvu in zaupam njihovi pripravljenosti delati v dobro državljank in državljanov, je to breme odgovornosti laže prenašati.
Kaj želite doseči v svojem mandatu?
Razsežnosti nalog ministrstva so zelo velike, poleg tega prevzemam dolžnost v zelo občutljivem trenutku reševanja stavkovnih zahtev sindikatov javnega sektorja. V programu, ki sem ga predstavil pristojnemu odboru Državnega zbora, sem se oprl na dva stebra. Na eni strani si za ta mandat zastavljamo cilj pripravljati kakovostne predpise, dodelane in verificirane z vseh strani, preden pridejo pred poslance Državnega zbora. Predvsem pa, da državljanom in državljankam, gospodarstvu in družbi nasploh ne bomo povzročali dodatnih birokratskih ovir, in da bomo odpravljali že obstoječe.
Našo družbo smo preprosto prenormirali, saj smo v četrt stoletja pridelali okrog 20 tisoč zakonov in različnih predpisov, ki nas vse skupaj zaradi nepreglednosti dobesedno dušijo. Poleg tega je naš cilj poenostaviti postopke, ko imamo opravka z urejanjem zadev z državo. Saj je bilo doslej pri tem že marsikaj narejenega, ampak s prejemanjem novih in novih predpisov velikokrat podremo tisto, kar smo že naredili. Z brezpapirnim poslovanjem in prehajanjem na digitalizacijo bomo te postopke zanesljivo poenostavljali, izziv pa je, kako to v čim širšem smislu približati uporabnikom. Seveda pa je ena izmed velikih nalog tega mandata pameten in preudaren pogled na področje enotnega plačnega sistema v javnem sektorju z iskanjem soglasja za morebitne spremembe s sindikati javnega sektorja ter strokovnjaki in tudi z javnimi uslužbenci.
Katerih stvari ste se kot minister lotili kot prednostnih nalog?
Včasih je obstajalo nenapisano pravilo o 100 dneh miru, da so vlade v miru postavile ekipe in začele delati. Danes je tako, da od teh 100 dni ni ostalo niti 100 minut. Sam sem ob prihodu na ministrstvo resnično v prvi uri začel s tistim, kar je trenutno prva prioriteta, to je priprava na pogajanja s sindikati javnega sektorja o stavkovnih zahtevah. To je v tem trenutku prednostna naloga ministrstva in vlade v celoti. Dobro pa je, da je znotraj ministrstva in znotraj vlade v celoti ekipa strokovno zelo usposobljenih ljudi, ki poznajo sam sistem plač v javnem sektorju in so dobro seznanjeni z dosedanjim potekom pogajanj s sindikati, tako da je ministru in vladni ekipi laže.
Kaj ste našli v omarah ministrstva?
V bistvu dobro osnovo za nadaljnje delo. Predvsem na področju digitalizacije je bilo marsikaj storjenega. Ostal pa je en velik problem, ki ni bil zaključen v prejšnjem mandatu. To so stavkovne zahteve sindikatov javnega sektorja. Nemudoma smo se lotili te vsebine, saj je iskreni namen vlade, ki jo vodi Marjan Šarec, da v dialogu s sindikati in ob iskanju kompromisa pogajanja čim prej uspešno zaključi. Pri nekaj dobrih projektih iz naslova izboljšanja oblikovanja zakonodajnih predpisov so že narejeni prvi koraki in te bomo, predvsem z mislijo na končnega uporabnika predpisa, v nadaljevanju nadgradili. Zapuščino prejšnjega ministra lahko ocenim kot precej pozitivno.
Se pravi, kakšni okostnjaki še niso prileteli iz omar?
No, ja, vseh omar pa še nisem odprl.
Pri delu direktorja občinske uprave ste se srečevali s težavami, ki so jih imeli ljudje pri urejanju različnih stvari. Katere so tiste, ki so povezane z državno upravo in bi se jih bilo smiselno lotiti?
Posredno je skoraj vse povezano z državno upravo. Na lokalnem nivoju je v zadnjem obdobju intenziven dialog potekal predvsem na temo financiranja temeljnih nalog občin. Povprečnine so bile in so predmet številnih usklajevanj med občinami in državo vse od leta 2010.
Če grem na nivo državljanov, sem zaznal željo, da bi ljudje poslovanje z državo lahko urejali na enem mestu. Namesto tega se žal še vedno dogaja, da mora državljan prepogosto stvari urejati »od vrat do vrat«. Ljudje upravičeno pričakujejo, da bi država do vseh ali vsaj večine dokumentov, ki jih posameznik potrebuje ob urejanju neke zadeve, lahko sama dostopala, saj ima podatke v svojih evidencah in bazah podatkov. Težava pa je, da so pogosto povezave med bazami podatkov slabe. Naloga države, predvsem Ministrstva za javno upravo je v tem, da kar se le da poenostavi postopke, da bo lahko državljan vse, kar mora urediti v odnosu do države, uredil čim bolj preprosto. Vizija je seveda v smeri digitalizacije, torej, da bo državljan lahko večino poslovanja z državo uredil kar iz domačega naslanjača in kadarkoli, tudi takrat, ko ni uradnih ur.
Ena od težav, ki je bila že mnogokrat navedena, je npr. pridobitev gradbenega dovoljenja. Samo pomislite, kaj vse mora človek storiti, da pride do njega. Ko smo šteli, koliko različnih mnenj je treba pridobiti, smo bili hitro na številki 20 in več. Ali je vse to res potrebno ali se da postopek poenostaviti? Morda pa bo nedavna uveljavitev novega zakona postopke kaj pospešila in poenostavila, v nasprotnem primeru pa bo treba še bolj proaktivno iskati rešitve v smeri poenostavitve te konkretne storitve za ljudi. Nenazadnje smo vsi skupaj v javni upravi storitveni sektor za državljane.
Kako bodo vaše izkušnje z delom v občinski upravi vplivale na pogled ministra?
Med moje pomanjkljivosti lahko brez dvoma uvrstim premalo poučenosti o funkcioniranju državne uprave. Gre za velik sistem z mnogo specifike in najbrž so potrebna leta, da ga popolnoma razumeš in suvereno deluješ znotraj njega. Na drugi strani pa je morda manjša prednost to, da z delom na lokalni ravni spoznaš tiste osnovne, vsakdanje probleme ljudi, da veš kako teče življenje zunaj uradniških pisarn, oziroma zunaj avtocestnega obroča okrog Ljubljane. Imam se za izrazitega praktika in morda to pri tem delu ni slabo.
Pri kandidaturi za poslanca ste napovedali, da se boste zavzemali za večjo vlogo lokalnih skupnosti. Boste to zagovarjali tudi kot minister?
Probleme lokalnih skupnosti tako dovolj dobro razumem, čeprav sem zdaj v drugačni vlogi. Ampak, menim, da prav zato, ker lokalne probleme razumem, lahko pripomorem k njihovemu reševanju na nek drugačen način z manj uradniškim pristopom.
So dobili sindikati zahtevnega partnerja za pogajanja?
Na takšni ravni nimam kakih pogajalskih izkušenj. Kot direktor občinske uprave pa sem veljal za trdega pogajalca na vseh področjih, ki zna sklepati kompromise. In pri pogajanjih gre vedno za kompromis, sicer ta ne morejo biti uspešna. Sem večni optimist, da je z dialogom mogoče rešiti skoraj vsak problem. Ko se dialog izčrpa, je treba znova začeti dialog.
Bili ste med vidnejšimi uredniki v slovenskih medijskih hišah. Zagovarjate status novinarjev v nacionalnih medijih kot uslužbencev javnega sektorja?
Za zdaj sem v pogovorih s strokovnjaki in z večino sindikatov ugotovil, da enotni plačni sistem nima alternative, ozirom prave alternative ni nihče ponudil. In tudi za novinarje nacionalnega medija ni tak problem, če so znotraj tega sistema. Kot sam razumem, so predvsem problematična razmerja med poklicnimi skupinami znotraj sistema.
Kaj lahko od ministra Medveda pričakujejo Zasavci?
Bilo bi samovšečno in brez prave podlage, če bi obljubljal, kaj vse lahko minister naredi za svoje lokalno okolje. Še posebej na področju, na katerem delam, bi bilo to neumestno. Če se bo nekoč vizija delovanja javne uprave uresničila na način, kot si ga želi sleherni državljan ali državljanka, da bo ta uprava učinkovita, poceni, transparentna in prijazna, potem bo to dobro za vso državo in tudi za Zasavje.
Nekaj ministrskih dni ste že okusili. Kakšen je ministrski tempo?
Tempo čez dan je takšen, da ko ob koncu delavnika sedem v avto in se po avtocesti do Trojan peljem z dovoljeno hitrostjo 130 km na uro, se mi to zdi neverjetno počasi. Sicer se bo slišalo nekoliko hecno, a včasih se mi zdi prav dobro, da se dan začne nekoliko bolj umirjeno, saj je zjutraj na tej isti avtocesti na vsej dolžini skoraj stoječa kolona.
Vam je kaj žal, ker ste se poslovili od poslanskih klopi?
Iskreno rečeno mi je seveda žal. V teh dveh mesecih, kolikor sem bil v poslanskih klopeh, smo skovali resnično pravo prijateljstvo s celotno poslansko skupino. Človek se navadi utripa v državnem zboru, potem pa nenadoma velika sprememba. Kaj dosti časa za objokovanje ni bilo. Ob prihodu na Ministrstvo za javno upravo je bilo treba pričeti delati že prvo minuto.
Marko Planinc
Intervju je bil objavljen v septembrski številki Zasavskega tednika.
