V Hočijevi galeriji Delavskega doma v Hrastniku je na ogled razstava fotografij Branka Klančarja z naslovom Naši knapi v počastitev 200 letnice rudarjenja v Hrastniku in kulturnega praznika.
»Fotografija me razveseljuje skoraj vse življenje. Drugega maja bo 66 let, ko sem poslikal svoj prvi film. Fotografiral sem marsikaj, za zasavske rudnike sem fotografiral od leta 1982 pa do leta 2012, ko so prenehali izkopavati premog,« je dejal na otvoritvi razstave Branko Klančar.
Branko Klančar pripoveduje, kako je pričel s fotografiranjem v jamah: »V rudnikih sem pričel fotografirati pred več kot štiridesetimi leti. Takrat me je poklical Tine Lenarčič, ki je urejal časopis Srečno in me vprašal, če bi fotografiral zanje. In od takrat sem več kot 40 let fotografiral po vseh rudnikih, ki so spadali v nekdanji REK Edvard Kardelj.«
Seveda je v prvih letih Klančar fotografiral s črno belimi filmi. »V jami nisem bil sam, največkrat me je spremljal kakšen »štajger« ali pa poslovodja. Preden sem pritisnil na sprožilec fotoaparata, je najprej izmeril, če je kaj metana v ozračju. Če ga je bilo, nisem smel fotografirati. Vse je bilo kontrolirano, ker je jama nevarna. Ne samo, da je tesna, majhna. Ne le rudarsko delo, tudi fotografiranje ni bilo enostavno,« pravi Klančar.
Večkrat ga je kdo vprašal: »Pa si si upal noter?« Odgovor je bil enostaven: »No, meni se je zdelo popolnoma normalno. Res pa je, da sem iz knapovske družine. Oba deda sta bila rudarja. Eden je prišel nekje iz ljubljanskega konca, ne vem od kje. Ko je bila moja mama stara pol leta, je odšel v Galicijo na rusko fronto in ga ni bilo več nazaj. Najbrž ga je raztreščila kakšna granata. Drugi ded je pa umrl leta 1936, torej dvanajst let preden sem se jaz rodil. Tudi moj oče je šel delat v jamo. Prav tako moj stric, očetov brat. Doma smo se pogovarjali o tem,« je družinsko knapovsko tradicijo opisal Branko.
Pa ne le to. Branko Klančar vse življenje tudi živi v knapovskem okolju. »Živim v naselju, ki smo ji včasih rekli Gmajna, potem Novi Dol, zdaj je uradno Partizanska cesta. Že od nekdaj so bile tu postavljene hišice, vse knapovske. To so bile manjše hišice, vsak je imel kure in zajce, včasih tudi kakšno kozo ali prašiča, zemlje pa nič. Vodenik za krmo smo pobirali po okoliških štircih. Knapovsko življenje se je prenašalo tudi na nas. V neposredni soseščini je bil rudnik, obrat Dol pri Hrastniku, stavbe rudnika in vhod v jamo.«
Branko se spominja tudi kakšne malo manj prijetne stvari ob obisku jam: »Ko se danes spomnim, me pa postane malo strah. Z enim od štajgerjev sva šla po rovu in strop je bil čedalje nižje in na koncu je bilo samo še meter višine. Taki pritiski so bili, skozi tisto metrsko luknjo smo zlezli iz rova.«
Klančar se v razstavnem prostoru zagleda v svoje knapovske fotografije. In pokomentira: »Če pogledate te fotografije, vidite, da so narejene s flešem. V jami je tema, nisem se mogel umetniško izživljati. Enostavno ni bilo časa za drugačno fotografiranje. So pa fotografije korektne. Na fotografijah, ki so bile objavljene v časopisu, so se vsi prepoznali. Vsak, ki je bil »ornk« slikan, je bil »ornk« tudi v časopisu.«
Klančar je v vseh rudniških jamah nekdanjega Rudarsko energetskega kombinata Edvard Kardelj (Hrastnik, Trbovlje, Zagorje, Kotredež, Senovo, Kanižarica) redno fotografiral od leta 1982 do leta 2012. »Imam dosti materiala, precej takih prizorov, ki jih ne bo nikoli več. Zato imajo neko zgodovinsko vrednost. Prikazan je način, kako so delali v jami. Če dobro pogledate fotografije, vidite, kako je bilo v jami tesno. Včasih se nisi mogel niti obrniti.«
Potem pa je pokazal fotoaparat in povedal, da je razbit, ker je nanj padel kos premoga. V bistvu je aparat v jami izdahnil. Ampak mojster je imel s sabo vedno rezervo, da je lahko do konca opravil svoje delo. Dodal je: »Tudi meni je premog padel na glavo, a sem imel čelado in se nisem sekiral.«
Delo fotografa ali fotoreporterja v rudniku nikakor ni enostavno. »Takšni ambienti, takšna tesnoba, toliko vlage v zraku, toliko praha, ki ga je noter, otežujejo delo. Takoj, ko si prišel v jamo, je postal fotoaparat čisto moker zaradi velike vlage. Ko si prišel na čelo, kjer so kopali premog, pa je bilo veliko prahu in fotoaparat je postal blaten, ker se je vse prijelo nanj. In potem sem moral brisati in brisati, štajger me je pa že priganjal. Težko sem mu razložil, da mora biti slika ostra, da se ne da slikati na hitro.«
Branko Klančar je (tudi) s fotografijami iz zasavskih rudnikov poskrbel za izjemno zapuščino, da bo lahko spomin na našo industrijsko preteklost ostal živ.
MP
Foto: Branko Klančar, MP
