»Punce moje, bi šle tokrat tut ve zraven?« »Kam spet? …« Joj, čisto pričakovano. In seveda se na te burne reakcije ustrezno pripraviš: »Na dogodek za dan žena, v jamo.«
No, niso moje punce za take sladke štorije. Bomo knapovske punce po jami s »peninco trčle«, pa se bo zglihal.
»A 8. marca torej?« Ne, četrtega. O, buh, le zakaj je treba to spraševat.
In mine dan. Mineta dva. Tedna.
»Kuga je zdej? Prjavt bo treba.«
Na retorično vprašanje sicer ne gre pričakovati množice odgovorov, pa vendar. Podvprašanj v vseh možnih odtenkih pa tudi ne.. »A prijavi se vsaka posebej al’ ekipno?« In ko probaš vsaj na približno odgovorit.. »Mene glih neki ne mika. Nimam kondicije. Kolk je to sploh dolga tura in kolk razrit poden za moja kolena?«.
Ma ne, sej to ni razrita jama, ne gremo me krampat! Knapi so rekli adijo, ampak to ne pomeni, da jih me zamenjamo. »Pa niti ni ku Jamatlon. Nobenih ovir, nobenih nalog. Sam hodiš. Ne laufaš, hodiš!
Od Trbovelj do Hrastnika. Nobene druge občine ne pohodimo. Pomemben podatek za vse nas lokalpatriotke. »Ni tuki Zagurja! Nič, njente, anbjanga!« Mrbit bomo mele me svoj Zagurje sabo.
Na listi kandidatk druga kljukica. Jeeeej! Celo veselje, ko se ena končno vda. »Jaz tud ne bom mela kondicije, bom pa ziher mela floherco.« Mislim, vzorne mame. Sej gremo ja dan žena praznovat.
In skoraj kičast moment, pride tretja kljukica. Prispe po pošti z dopusta. Od daleč. Za čuda brez dodatnih podvprašanj, ampak … mogoče sploh ne ve, kam gre. Ve pa, da bo zraven floherca. Šit!
Nee, ni se še končalo. »Pa naj ena vse prjav, da zarad dveh prijav neb slučajn morala 2x it!«. In evo, še naslednja dvomljivka.. In četrta je res dobila dva mejla, pa naj gre dva kroga.
Fajn.
Tistih pet pa pol kilometrčkov bomo pa ja zmogle. Klanec je en sam. No, en na začetku pa en na koncu. Nekako se je pač treba spustit v jamo, pa iz nje zlest. Kletke so še, lift ne dela. Kolena pripraviš samo za 40 metrov spusta v temačno globino, pa pol nazaj gor glih entok. Vmes pa sportski lagano. Proga ravna, poteka pa pod rodno grudo. Bojda mestoma tudi več kot 250 metrov pod njo. Nič nevarnega. Nobenih opeklin od sonca, ne snega za vratom.
Organizatorji obljubljajo res čisto posebno knapovsko okolje za tekačice. Če je knapovsko, potem je res posebno. Knapi so rekli adijo, knapovsko okolje so pa pustili. Alkua! Aja, naša jama je ku glasbena grupa, s katero si tok zadovoln, da jo ene parkat nazaj pokličeš.
Ampak, okolje za tekačice? In da bo stil teka povsem drugačen … kot kje, kdaj? Drugačen kot na stadionu? Saj tam nadobudni tekači svetijo z lučkami … čelad resda nimajo, ampak neke hude dodatne obremenitve pa ta jama tut ne more predstavljat … Pa vendar, če jim to povem, se zna zaplest. V bistvu imajo prav – če si že tok usekana, da greš za svoj praznik laufat, pol deli to ornk. Pet kilo proge pod zemljo.
Verjetno res take ni v Evropi. In ne v univerzumu. Pa sej vse niso trapaste.
Barbara Hanžič
Foto: osebni arhiv
