Na sprejemu, ki so ga zanj pripravili 12. oktobra v Zagorju, smo tudi mi ujeli nekaj trenutkov, da smo lahko poklepetali z zlatim olimpijcem in trikratnim zmagovalcem Vuelte Primožem Rogličem. Poklepetali smo o olimpijskih igrah, o Touru, o poškodbah. Pogovor smo najprej objavili v našem časopisu Savus, danes ga objavljamo še na spletni strani.
Primož, če bi zdaj ocenili sezono, kako bi jo ocenili?
Pozitivno, seveda. Ne vem kolikokrat v sezoni oziroma v življenju si olimpijski prvak. Če si le enkrat, je to res nekaj drugačnega. Letos mi je uspelo, kar je res neverjetno in sigurno se bom teh uspehov spominjal za vedno.
Ste šli na olimpijske igre še s kakšnim grenkim priokusom, glede na to, da ste se na Touru poškodovali?
Olimpijske igre so bile precej zanimivo poglavje, ker sem nanje odšel zadnji moment. Po Touru sem ugotovil, da se sploh ne morem pripraviti za olimpijado, zato sem jo že odpovedal. Zadnji moment, nekaj dni pred samo olimpijado, pa sem jo ponovno potrdil, ker sem ugotovil, da se lahko pripravim in poskušam narediti vse. Navsezadnje so to lahko ene izmed mojih zadnjih olimpijskih iger, na katerih bom lahko konkuriral za sam vrh. To ni tek na sto metrov, kjer je teh sto metrov bolj kot ne istih, ponekod je le bolj vroče, ponekod pa malo manj. V kolesarstvu so trase različne. Za kronometer je lahko veliko tras: gor, dol, ravnina, cestne dirke so lahko ravne, sprinterske ali pa hribovite. Vse je bilo nekako narejeno v smeri, da bi mi moralo odgovarjati. Na cestni dirki sem imel še vedno en kup nepotrebnih težav – krče takoj po 30 kilometrih – zato mi je bila res muka končati samo dirko. Po cestni dirki sem se lahko s pomočjo celotne ekipe z vsemi terapijami pozdravil do te mere, da sem se dan pred samim kronometrom počutil dobro. Na dan kronometra pa super.
Primož, mislili smo, da boste odvozili še kar enega …
Ja, končno, da mi je po vseh teh problemih, ki sem jih imel, res šlo. Na koncu je bil hec v tem, da je spremljevalni avto moral ostati zadaj za tekmovalci, ki sem jih prehitel in izgubil sem radijsko zvezo. Na sami ciljni ravnini tega dirkališča je bila ciljna črta in šel sem čez, ko sem spet pogledal gor ni bilo nikogar, bila pa je še neka podobna črta, kot da je tam cilj. Ko hudičevo trpiš 44 kilometrov in se pelješ s hitrostjo 60 km/h, sem si mislil, da je pa malo neumno, da se 200 metrov prekmalu veselim in izgubim kronometer. »Ziher je ziher« in v tem primeru sem rekel, da grem res do konca, dokler me niso ustavili. Če bi bilo pa treba še enega, bi pa še enega. Šlo mi je sigurno dobro.
Prej ste omenili krče na cestni dirki. Je bila to posledica tega, da ste bili dolgo časa na avtobusu brez vode?
Zelo specifičen je bil sam odhod. Ob 6.05 uri smo šli na avtobus, peljali smo se tri ure in nato še dve uri sedeli pred štartom. Imel sem še težave po Touru, ni pa mi bil problem sedem ur sedeti na kolesarskem sedežu. Težava pa je bila sedeti na sedežu v avtobusu in na navadnem sedežu. Še vedno sem čutil nelagodje in bolečine. Takoj po samem štartu sem dobil hud krč v levi mišici piriformis. Težko si predstavljaš kako boleče je, še posebej na kolesu, ki je bil edina stvar, ki mi je bila udobna, da sem se lahko raztegnil. Med samo dirko pa ni časa, da se ustaviš in se razteguješ. Moral sem iti skozi dirko. Presegel sem same misli, da sem prišel na Japonsko samo za teh 30 kilometrov in da jih moram odpeljati.
Tour je verjetno tista želja in zmaga, ki si jo boste želeli prikolesariti tudi naslednje leto?
Sigurno kot največja dirka ostaja nek motiv. Zmaga ja ali ne, karkoli se zgodi v bistvu ne bo spremenilo primarnih stvari. To je, da poskušaš biti nek pozitiven zgled v smislu, da se vedno boriš, da daš vse od sebe. Če to pomeni, da zmagaš, zmagaš, če si drugi, tretji ali deseti, si pa pač deseti. To mora biti primarni cilj tudi za naprej.
Po navadi, ko zmagate na večdnevni etapi, potem kar trikrat zmagate posamezne etape na dirki. Tako kot na Vuelti.
Ja, če gre, gre. Ampak tako, kot sem rekel. Kolesarstvo je res izjemno nepredvidljiv šport. Ogromno je dejavnikov, ki lahko odločijo o poteku celotne dirke. Moraš biti super dober, moraš imeti super dober dan na koncu pa kot vedno še kanček sreče.
Tako kot nekoč skoki?
Ja, definitivno. Mogoče se tu lahko zgodi še kakšna težava več, saj si šest ur zunaj, zato je več možnosti, da se ti na poti kaj pripeti.
Telesni stas pa ste ohranili še iz časa skakalstva. Kile se še ne nabirajo?
Tudi v kolesarstvu velja pravilo: manj je bolje. Imam takšno srečo, da izbiram športe, kjer je potrebno ostajati vitek.
Igor Gošte
MP in SB
Foto: MP
Savus
Foto: arhiv Savus
