Danes sem na poti v službo peljal po trboveljski ulici, ki je običajno kar prometna. Pred mano se je sredi ceste ustavil avto in vžge vse štiri utripalke. Nekaj je narobe, sem pomislil. Hotel sem že ustaviti in vprašati, če lahko pomagam, ko je možakar stopil iz avtomobila, odprl prtljažnik in pričel nositi smeti na ekološki otok.
K sreči sem lahko dal levi smerni kazalec in zapeljal mimo. Saj ni »big deal«, bi kdo rekel. Možakar je pač odnesel smeti iz avtomobila. No ja, če bi vsi delali tako, bi bile ceste polne stoječih avtomobilov. Nekdo bi nosil smeti, drugi bi peljal na potrebo svojega psička, tretji bi odložil otroka za v šolo ali babico po nakupih, četrti bi pač ustavil, ker bi srečal prijatelja(ico) in bi izmenjal par besed. Peti bi se spomnil, da rabi cigarete ali časopis in bi skočil v trafiko ob cesti itn.
Cesta je namenjena vožnji, najmanj, za kar se lahko potrudimo, varni vožnji. Ustavljanje kar tako je lahko nevarno tako za voznika kot za ostale udeležence v prometu. Morda niti ne pomislimo, da s tem ogrožamo tudi druge, ne le sebe. Možakar s smetmi bi lahko zapeljal s ceste na parkirišče in tam odložil smeti v zabojnike. Seveda bi se zamudil nekaj sekund več, bi pa lahko prižgal samo en smernik in ne vseh štirih.
Škoda je zaradi nekaj sekund v življenju postavljati na kocko mesece svojega življenja. Še huje pa je postaviti na kocko samo sekundo tujega življenja. Pamet v roke! Možakar s smetmi in vsi mi skupaj z njim.
Marko Planinc
Foto: arhiv Savus
