Damjana Mihelčič
Pomladna
»Saj bo kmalu pomlad«
mi je dejala –
v upanju,
da ne bo prezgodaj zaspala;
v strahu,
da jaz bi se v usodo vdala.
Tako tenkočutna,
pozorna do drugih,
gorela je vedno za svoje ljudi –
bilo nas je mnogo,
ki njeni smo bili.
Ne oziraje na svoje trpljenje
stremela je k temu,
da drugim
polepša življenje.
Bolj kot so leta ji bežala,
več srca je v skupnost tkala.
In na koncu …
dobila je samo
neskončno skromen – hvala.
»Saj bo kmalu pomlad …«
Tisto pomlad
sva dočakali skupaj.
In šli sva po polju
in skozi gozd,
srkali življenje sva
in jaz sem srkala
njeno modrost.
Še bile so pomladi
in bodo –
a tokrat brez nje.
Pa vendar bo vsaka pomlad
nosila košček njenega imena:
Tebi v spomin in slavo,
Božena.
Damjana Mihelčič je v spremnem dopisu k pesmi zapisala: »Sem Damjana Hribar Mihelčič, prihajam iz Tirne in sem po izobrazbi magistrica znanosti socialnega dela. S svojimi pesmimi običajno sodelujem ob kulturnih dogodkih v našem kraju, sicer pa se širše še nisem predstavljala. Tokratno pesem posvečam gospe Boženi Prestor, naši sokrajanki in sestri znanega zasavskega pesnika Vladimirja Garantinija, saj je bila, poleg mojega očeta, moja najbolj naklonjena bralka, obenem pa tudi velika opora v težkem obdobju mojega življenja.
Foto: arhiv Savus
