Danes malokdo ve, da je bila Zagorjanka Staša Baloh Plahutnik stečajna upraviteljica občine Trbovlje, da je bila prva direktorica zasebnega podjetja v Sloveniji, da je poskrbela za inovativno izobraževanje mladih podjetnikov v Sloveniji, da je bila dvojna državna sekretarka, da je dolgo kot direktorica vodila Gospodarsko zbornico. Da je postala magistra ekonomije v svojih srednjih zrelih letih. Svoje mesto na zasavski gospodarski zbornici je ob upokojitvi prepustila novi moči, pogovor pa je bil priložnost preleteti njeno karierno pot.

Katero delovno mesto je bilo za vas v življenju najbolj vznemirljivo?

To je pa res težko vprašanje, saj sem vedno delala na delovnih mestih, kjer sem morala začutiti nek izziv, sicer to ni bilo delovno mesto zame. V bistvu čisto vsa delovna mesta.

Začeli ste kot direktorica prvega zasebnega podjetja v Sloveniji.

Svojo karierno pot sem v bistvu začela na Občini Zagorje. Kalila sem se v takratnem komiteju za družbeno planiranje, nekakšni predhodnici sedanjih gospodarskih oddelkov. Skozi karierno pot se mi vleče rdeča nit. Že takrat smo se ukvarjali s pregledom gospodarstva, analizami, načrtovanjem, na občinski ravni smo začeli z družbenimi načrti. Takrat sem hitro, za nekatere prehitro, prišla v vlogo vodje tega komiteja in članice izvršnega sveta.

Pod vodstvom Vlada Kojnika?

Najprej še pod vodstvom Francija Kovača, potem pa Vlada Kojnika. Nato me je pot za nekaj časa zanesla v Sveo, kjer sem bila vodja prodaje. To je bil najbolj neposreden stik z gospodarstvom. Sledila je ustanovitev zasebnega podjetja, ki je bila med prvimi v Sloveniji.

Kakšni so spomini na tisti čas?

Lepi, saj smo bili pionirji na tem področju. Takrat nastajajoča podjetja smo med seboj vedno sodelovala. Tudi osebno smo se poznali, saj smo vsi izhajali iz podobnega miljeja. Začetki podjetništva so bili po eni strani vznemirljivi, saj je bilo precej entuziastov, po drugi strani pa je bilo težko, saj so nekatera obstoječa podjetja začutila ogrožanje oziroma krajo kadrov.

Gospodarstvo ste spoznavali na različnih nivojih. Kako se je Slovenija spreminjala na državnem področju?

Na začetku sem bila precej povezana s področjem podjetništva. Ko sem na Občini Trbovlje delala kot t.i. stečajna upraviteljica, smo krizo poskušali reševati z malo bolj intenzivnim pristopom do podjetništva.

Izkušnja stečajne upraviteljice občine je zelo redka. Kako je sploh prišlo do tega?

Občine so se znašle v težavah zaradi obveznic, ki so bile odkupljene, pa nepokrite. Občine so se zadolžile, ob vračanju je bil primanjkljaj v proračunu precejšen.

Kdo vas je potisnil v stečajno upraviteljstvo?

Moram reči, da je bila to politika (smeh). Osebno je bil to Božo Marolt, ki me je poklical, ker so ocenili, da bi bila primerna zaradi podjetniškega znanja in zaradi poznavanja dela občinske uprave. To je bilo obdobje, ko so podjetja propadala in šla v stečaj. Ukinjalo se je vrsto dejavnosti, zato je bil tu problem dvojen. Na eni strani prezadolžena občina, na drugi strani pa ni bilo več zdravega jedra. V tem obdobju so propadala gradbena podjetja in strojna industrija, tekstilna industrija. Šlo je za prestrukturiranje brez podlage.

Občina Trbovlje očitno ni končala v stečaju, ker še vedno dela …

(smeh) Pa tudi nikoli ne bi mogla. Dolgovi so se sanirali s pomočjo ukrepov države na daljši rok. Je bila pa to dobra izkušnja za vse, ki smo pri tem sodelovali. Z mesta stečajne upraviteljice sem nato šla na Ministrstvo za gospodarstvo, kjer sem delala kot državna sekretarka za podjetništvo, za mala podjetja.

Se je to delo prepletlo s preteklimi izkušnjami?

Takrat se je pripravljal zakon o obrti, tudi zakon o spodbujanju podjetništva. Ustanovile so se paradržavne agencije in inštitucije. Npr. PCMG, Center za pospeševanje podjetništva, ki je kasneje prerasel v današnji SPIRIT. Podjetništvo se je takrat začenjalo. Na razpolago ni bilo večjih finančnih virov. Inštrumenti so daleč od tega, kar je danes. Če s semenskim kapitalom, svetovanjem, dostopom do kreditov in garancij ne pokriješ neke kritične mase novo nastajajočih podjetij, takšnega razcveta ni možno pričakovati.

Je danes podjetnikom lažje kot jim je bilo pred dvajsetimi leti?

Lažje jim je v smislu, da imajo vzpostavljeno podporno okolje, ki jim lahko pomaga na podjetniški poti. Lažje jim je, ker se podjetja, ki imajo potencial rasti, razvijajo tudi ob sodelovanju z večjimi podjetji. Lažje se vklapljajo v globalne verige. Struktura partnerstva mora imeti določeno število velikih podjetij in obvezno mala podjetja. Mala podjetja so dobavitelji večjih podjetij ali za njih izvajajo storitve. In se hitreje vklopijo v različne sisteme, sploh, če imajo potencial. Sama na podjetništvo vedno gledam kot na dva tipa. En tip storitvenega podjetništva so lokalne storitve, ki so potrebne, drugi je tisti, ki ima potencial rasti, ki lahko nastane gazela.

Vmes ste iz gospodarskih vrst preskočili tudi na drugo stran potoka …

Na Ministrstvo za delo, na področje zaposlovanja in trg dela. Bila sem državna sekretarka za to področje. Pred vstopom v Evropsko unijo sem bila še na Ministrstvu za gospodarstvo, kjer smo pripravljali potrebne dokumente za vstop. Potem pa sem začela na Ministrstvu za delo. Trg dela je tesno povezan s podjetništvom. Ko smo vzpostavljali ukrepe za evropski socialni sklad, je bil eden od stebrov z vidika zaposlovanja prav steber podjetništva. Še bolj pa sem se začela ukvarjati s povezavo trga dela in izobraževanja. Ključno vprašanje danes je, kako zagotoviti kompetentne kadre, ki bodo lahko izvajali vse, kar nas še čaka. Doba digitalizacije od nas zahteva popolnoma nove kompetence in razmišljanja.

Močno ste bili vpeti v delo zasavske regionalne agencije za razvoj. Kaj ste prinesli novega v Zasavje? Kakšna je dediščina RCR-ja?

RCR je imel vlogo regionalno razvojne agencije. V nekaterih stvareh so bili prvi v Sloveniji. Prvi so imeli garancijsko shemo, shemo za zapiranje rudnikov in začeli so vzpostavljati inkubator. V tem smislu je bil RCR zelo napreden. Poleg priprave regijskih programov smo razvili še projekt za spodbujanje podjetništva med mladimi, na katerega sem najbolj ponosna. To je projekt Podjetno v svet podjetništva, ki se izvaja še danes tudi v drugih slovenskih regijah. Razvili pa smo ga tukaj. Ponosna sem, ker sem bila vodja projekta vseh 12-ih regij.  Za 12 pravnih oseb ni enostavno vzpostaviti  skupnega  modela, ki bo deloval in bo hkrati učinkovit. To si štejem kot moj prispevek, kar sem dosegla zaradi izkušenj, ki sem jih imela tako v državni upravi kot v podjetništvu.

Dolgo časa ste vodili zasavsko gospodarsko zbornico. Kako danes gledate na to delo in kako gledate na zdravje zasavskega gospodarstva?

Če pogledam, kaj vse je zasavsko gospodarstvo moralo prestati, se prestrukturirati, lahko rečem, da je trdoživo. Res se je izgubilo veliko delovnih mest in dejavnosti. Ključen problem je prav izguba delovnih mest. Ob odločitvi o  zapiranju neke dejavnosti, npr. rudnikov, pričakujemo,  da bo od jutri naprej drugače in  smo preveč neučakani. Takšni procesi lahko trajajo 40 let ali več, kar kažejo tudi izkušnje v Nemčiji, Španiji in Franciji.

Pri takšnem prestrukturiranju moraš vedno najprej prestrukturirati okolje in ga spremeniti iz zelo umazanega v lepega. Dokler vsak pri sebi ne razume, da se nekaj spreminja, potem se sam ni pripravljen spreminjati. Vedno uporabim primer, da Zagorje pred 30. ali 40. leti ne bi bilo cvetoče, saj bi posamezniki rožice utrgali in jih odnesli. Zdaj se vsi zavedamo, da so te rože za nas. In ta proces zavedanja, miselnih sprememb, nam daje podlago, da lahko naredimo podjetniški preskok. Šele zdaj se, po toliko letih, kar je zaprt rudnik v Zagorju, pa na žalost tudi precej z njim povezane propadle industrije po celotnem Zasavju, tu postavljajo temelji za večji preskok. V Trbovljah se z Dewesoftom in nekaterimi podjetji razvija bolj digitalno usmerjena industrija. Prav tako v Zagorju in Hrastniku. Šele zdaj se vidi preskok, ki je bil najprej le v miselnem smislu.

V Zasavju imamo nekaj zelo dobro delujočih podjetij, kot so Eti, Steklarna, TKI, Rudis, Kovit projekti, Strips, ki so s svojimi dejavnostmi v svetovnem vrhu in 90 % proizvodnje izvažajo, sprejeli so globalne standarde. Imamo dober potencial dobro razvijajočih in uspešnih srednjih podjetij. Še vedno pa je težava v tem, da veliko intelektualnega potenciala beži iz regije, največ na delo v Ljubljano. Ključno vprašanje je, kako bomo uspeli ustvariti toliko kvalitetnih delovnih mest, da se kader vrne v Zasavje. Sama sem bila vedno nekako razpeta med Zagorjem in Ljubljano. Pomembno je, da se vračamo,  da širino prinesemo s sabo. Da pozabimo, da so tri občine ali štiri, in da gledamo na širši prostor. Zasavje ima zelo velik potencial in zelo dobra podjetja.

In kje vidite možnosti hitrejšega prodora?

Mislim, da imamo zdaj s Strategijo in programom prestrukturiranja premogovnih regij Zasavčani zopet možnost, da preko tega programa oz. strategije dobimo  sredstva za nove naložbe in projekte. Na povabilo Deloitta je prišlo kar 45 projektov. Ne glede na to, ali bo projekt sofinanciran iz sklada za pravičen prehod ali iz drugih evropskih skladov, so projekti vključeni v program zasavske regije in tudi vzhodne kohezijske regije. Upam, da se bo s temi sredstvi odprla možnost ustvarjanja kvalitetnih delovnih mest. Na tem področju je bila aktivna tudi gospodarska zbornica. Spodbudili smo oblikovanje večjih konzorcijev s področja digitalizacije, pametnih mest, mobilnosti in vodikovih tehnologij.

Kateri ljudje so na vas v življenju naredili največji vtis ali s katerimi ste se najbolj ujeli?

Najboljšo popotnico so mi dali moji starši, saj sta v moje življenje vnesla vrednote, ki so pomembne vse življenje in ki so me izoblikovale v osebo, kot sem.  Te vrednote sva z možem prenesla tudi v najino družino. Pomembno je, da vedno veš, da te tvoji najdražji podpirajo.

Na več kot 40 letni karierni poti sem sodelovala z vrsto sodelavkami in sodelavci, če bi naštevala vse poimensko, bi koga izpustila in nenamerno  prizadela, zato lahko rečem, da sem v vseh službah sodelovala z odličnimi sodelavci, za kar se jim tudi zahvaljujem.

V zadnjem obdobju tesneje sodelujem s kolegicami in kolegi iz gospodarske zbornice, tako v Zasavju, kjer sem tesneje sodelovala z mag. Stojanom Binderjem in mag. Tomažem Bergincem,  kot predsednikoma Zasavske gospodarske zbornice, kot na nivoju celotne Gospodarske zbornice. Zadnje obdobje sem vodila tudi Razvojni svet zasavske regije, zato sem tesneje sodelovala z župani in drugimi predstavniki javnega življenja v Zasavju.

Posebno pa je na mojo strokovno pot vplivala dr. Metka Tekavčič, ki me je spodbudila, da sem pri mojih več kot 60 letih zaključila magistrski študij na Ekonomski fakulteti.

Ves čas mojega delovanja sem bila tesno povezana z mojimi prijateljicami in prijatelji iz mladosti, še iz mladinskih časov, s katerimi vzdržujemo tesne stike in prijateljstvo. In to je v življenju resnično pomembno; da imaš ob sebi družino, prijatelje in sodelavce, ki ti omogočajo, da delaš in živiš v skladu s svojimi cilji in  vrednotami in da delaš stvari, ki te veselijo in izpolnjujejo.

Marko Planinc

Foto: osebni arhiv