Počitnice. Naš dopust. Stežka dočakan. Kot mama, gospodinja, vzgojiteljica (in še kaj), sem komaj dočakala teh nekaj dni dopusta. Že nekaj let opažam, da potrebujem najmanj en teden, da pridem k sebi in naberem dovolj energije, da se mi sploh ljubi početi kaj drugega kot ležati.
Zato ti prvi dnevi našega morja običajno izgledajo tako, da mama in oče veliko počivata, bereta, izkoriščata zgodnja jutra za tek in sprehode ob obali, opazujeta veliko modrino in se zgubljata v svojih mislih in občutkih.
Pri otroku pa je malce drugače. Prva stvar je vedno morje – kopanje, potem pa … Hmm, kaj pa potem?!?
– “Pojdi se vozit s kolesom.”
– “Poišči si kakega prijatelja.”
– “Beri, riši, …”
– “Ne, telefon šele po kosilu.”
– “Ne, jaz zdajle ne bi šla v vodo.”
Že lansko leto sem opazila, da se vse težje spravi naokoli iskat nove prijatelje. Raje se drži nas odraslih in pričakuje, da se bomo mi ukvarjali z njim.
Ajoooj! V nekem trenutku sem spoznala, da mi gre na živce. Ko že stotič prosi, da se greva ‘Enko’, ali ‘Človek, ne jezi se’, ali skupaj v vodo. Ali karkoli, če že ne sme imeti telefona …
Na živce mi gre, ko ne uboga, za kar menim, da bi moral. Na živce mi gre, ker je najstniško štorast. In potem v neki fazi mulc začne še jezikati.
Za znoret! (Kaj je meni tega treba?!)
Še dobro, da je obala blizu in sem lahko šla sama zaplavat, se umirit, spustit svojo jezo in pričakovanja, ter tako dopuščala najstniško obnašanje. Stik z morjem me vedno znova pomiri, sprosti in postavi v center.
In tako me prešine misel: »Kaj ti ta negativnost prinaša? Boš z njo kaj rešila? To je vendar tvoj otrok, ki ti je najbolj dragocen. Pri teh letih res ne rabiš biti njegov prvotni partner za igro, vsekakor pa ga lahko spodbudiš s pozitivno energijo, ki jo izžarevaš. Še vedno sta kot mama in otrok povezana – postavi se v pretok, ne bodi v krču in stresu.
In res, vsako negativno misel, ki se je prikradla vame, sem kot metulja preobrazila v pozitivno namero.
Sina sem tako spodbudila, da se mu bo odprla najbolj primerna situacija. In prav naslednji dan smo dobili v kampu nove sosede – družino s fantom, sinovim vrstnikom.
Malce sta se spogledala, se pozdravila, sedaj pa se že nekaj dni družita v skupnih luštnih fantovskih interesih.
Oddahnila sem si. On se ima fajn, jaz se imam fajn, vsi uživamo. In točno to smo potrebovali. Ne takoj prvi dan, smo pa dobili.
Barbara Vodeb
Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.
Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coaching za starše. S svojim znanjem in bogatim izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.
Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.
Kontakt: Barbara Vodeb
