Upokojenci v iskanju pravice
Objavljamo pismo bralca Sonyja Globokarja iz Zagorja. Pisanja nismo krajšali, le lektorsko smo ga malo uredili. Mednaslovi so uredniški.
Na zadnji delovni dan v aprilu se nas je 20 upokojencev odločilo, da bomo vložili individualne pobude za oceno ustavnosti členov pokojninskega zakona ZPIZ-2K, ki diskriminatorno obravnavajo upokojence, ki smo bili upokojeni v letih 2013 do vključno leta 2022, saj je za nas država določila do zdaj najnižje odmerne odstotke za polno pokojninsko dobo v višini 57,25 %.
Na to smo opozarjali prizadeti upokojenci že od leta 2019 dalje v civilni iniciativi Za upokojence (Kunc in Verdnik), vendar nihče v tej državi ni našel posluha za, po našem mnenju krivice, ki so se nam pripetile samo zato, ker smo bili rojeni v nekem obdobju, ki je imelo za posledico dejstvo, da smo se upokojevali v zgoraj navedenem času.
Iskanje pravice
Hodili smo od Poncija do Pilata, pa povsod naleteli na zaprta vrata. Čeprav smo vsem razlagali, da smo ves čas svoje aktivne dobe vplačevali enak odstotek od svoje plače v pokojninsko blagajno kot vsi drugi, nas niso slišali ne v državnem zboru, ne na vladi. Naših krivic niso razumeli niti v uradu Varuha za človekove pravice. Tudi zagovornik načela enakosti ni zasledil diskriminatornosti ene skupine upokojencev v primerjavi z drugimi. Niti politične stranke se niso želele ukvarjati z nami, kajti volitve so minile in volilni glasovi upokojencev jim niso več potrebni. Na sindikatu upokojencev in ZDUSu so nam povedali, da svojih pravnikov nimajo, da jih tudi oni najemajo.
Sprememba zakonodaje
Od osamosvojitve dalje so se upokojitveni pogoji nenehno slabšali, oblast pa je to argumentirala s poslabševanjem družbeno-ekonomskih razmer v državi. Prvič so se družbeno-ekonomske razmere nekoliko izboljšale po letu 2019, ko se je država odločila, da bo moške in ženske izenačila v odmernih odstotkih za določitev pokojnine. Pri tem pa pozabila na vse tiste upokojence, ki smo bili upokojeni med letom 2013 in letom 2019. Ravno tako so bili in ostali prikrajšani tudi vsi tisti upokojenci, ki so se upokojili med letom 2020 in letom 2022, saj je država uvedla postopno izenačevanje moških in žensk v odmernih odstotkih na 63,5 %.
Ali se za nas, ki smo bili upokojeni v zgoraj navedenem obdobju, niso izboljšale družbeno-ekonomske razmere? Ostali smo pozabljeni, čeprav je država na eno naših pisanj odgovorila, da so bili v letu 2012 prvotno predlagani enaki odmerni odstotki tako za ženske kot za moške, pa socialni partnerji s tem niso soglašali. Kot vem, socialni svet sestavljajo predstavniki države, delodajalcev in predstavniki sindikatov. Samo ugibate lahko, kdo od navedenih socialnih partnerjev je bil proti in nas moške tako potisnil na obrobje.
Pravica na Ustavnem sodišču RS
Ker se je država odločila in nam to tudi nedvoumno povedala, da bomo mi, predvsem moški upokojenci, ostali dosmrtno prikrajšani, nam ni preostalo drugega, kot da smo se odločili svojo pravico poiskati na Ustavnem sodišču Republike Slovenije. Upamo, in z nami tudi okrog 70.000 upokojencev, od tega zdaj vsaj polovica na minimalni zajamčeni pokojnini za 40 let dela, da nam bo Ustavno sodišče RS prisluhnilo in s svojo odločbo naložilo zakonodajni veji oblasti, da storjene krivice popravi. Če ne bo, nam ne bo preostalo drugega, kot da skušamo pravico poiskati na Evropskem sodišču za človekove pravice, ki je v podobnem primeru že razsodilo v korist oškodovanih in diskriminiranih moških v Švici.
Pri tem moram poudariti tudi to, da nismo našli nikogar, ne odvetniške pisarne, ne kakšne službe za pravno pomoč in ne nazadnje niti upokojenega pravnika, ki bi nam bil pripravljen pomagati pri sestavi pobude za oceno ustavnosti. Dela smo se morali lotiti sami in upamo samo, da bo ustavno sodišče imelo vsaj toliko posluha do nas upokojencev, da ne bo v pobudi iskalo procesnih napak, zaradi katerih bi morda lahko presodili nam v škodo.
Sony Globokar
Foto: arhiv Savus
