Ameriški romanopisec Michael Chabon je bil v skrbeh glede sina. Zdel se mu je osamljen. Kot da ga stvari, ki so všeč njegovim vrstnikom, ne zanimajo.
Nekega dne sta se v sklopu njegovega dela s sinom znašla na modnem dogodku. Sin je bil navdušen.
Ti ustvarjalni in umetniški ljudje so bili tako drugačni od staršev njegovih prijateljev ali otrok v njegovi šoli. Z nekakšnim nalezljivim navdušenjem, ki so mu ga drugi udeleženci prijazno vračali, je kar oživel.
Chabonu se je zazdelo, da je sin naenkrat našel samozavest in cilj. Do takrat tega še ni zaznal. Po dogodku mu je rekel: “Vidim. Bil si s svojimi ljudmi. Našel si jih.” Sin je prikimal. Chabon pa je s ponosom in razumevanjem še dodal: “To je dobro. Ravno pravi čas.”
…
Si lahko za svoje otroke želimo kaj boljšega kot to, da najdejo ‘svoje ljudi’? Tiste, ki jih navdihujejo, izzivajo in sprejemajo, pa naj bo to skupnost glasbenikov, nogometna ekipa, ali skupina skaterjev v soseski.
Skupina, ki vašega otroka sprejme in mu da domač občutek, je kot drugo srce, druga družina. Žal uresničitve takšne skupine oziroma, da bi do te povezave prišlo, ni zmožen noben starš. Lahko zgolj poskušamo pomagati.
Kako?
Predvsem tako, da svoje otroke sprejmemo. Naša naloga ni oblikovati jih v ljudi, ki bodo všeč ljudem, ki so všeč nam (oziroma se z njimi identificiramo).
Naša naloga je, da jim dovolimo, da so to, kar so. Da postanejo to, kar jim je namenjeno, ter da jih pri vsakem koraku na tej poti sprejemamo in spodbujamo.
Lahko jim le zaupamo – da je to, kar so, dovolj. Lahko jih spodbujamo, da gredo ven in najdejo svoje ljudi. Lahko omogočamo in podpiramo rast skupine, ki jih na koncu sprejme. Tudi če to pomeni, da jih vozimo naokoli; da omogočimo glasne heavy-metal band vaje v garaži. Ali, da izpustimo stvari, ki jih želimo početi – ker je ravno nogometna liga, ali ker bi oni namesto tega raje šli na gledališki tabor.
…
Za svoje otroke želimo, da imajo prijatelje. Želimo, da se počutijo pripadne. Želimo, da imajo svojo drugo družino. Zato moramo storiti vse, kar je potrebno, da se to zgodi.
(Povzeto po Ryanu Holidayu)
Barbara Vodeb
Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.
Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coaching za starše. S svojim znanjem in bogatim izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.
Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.
Kontakt: Barbara Vodeb
