»S to življenjsko zgodbo želim naslikati različna prijetna in neprijetna doživetja nas, slepih in slabovidnih. Prepričan sem, da se bo vsakdo, ki bo knjigo prebral, ob tem zamislil. Spoznal bo, da je lahko, navkljub slepoti, naše življenje bogato in polno. Tako bo moja knjiga zagotovo dosegla svoj namen,« je zapisal Dušan Jesenšek Serša. Trboveljčan polno živi kljub temu, da ne vidi. V Delavskem domu Trbovlje so izdali njegovo drugo knjigo.

Kako ste zadovoljni z novo knjigo?

Nisem samo zadovoljen, ampak srečen, ker je po vseh teh letih moja druga knjiga Moja pot do zvezd dejansko ugledala luč sveta.

Zakaj takšen naslov?

To je simboličen naslov, tako kot pri prvi knjigi, ki se je imenovala Moja pot do svetlobe. Z njo sem želel orisati izgubljanje vida, dolga leta, ko nisem uspel sprejeti izgube. Želel sem tudi popisati, kako zaživeti polno in bogato življenje. Z drugo knjigo Moja pot do zvezd pa želim predvsem razložiti, kolikor se da slikovito, kako živeti polno in bogato življenje, tudi če ne vidiš.

In kako živeti polno in bogato življenje, če ne vidiš?

Po mojem prepričanju je osnovno načelo, da lahko imaš možnost počenjati reči, ki te veselijo in osrečujejo.

 

In kaj vas veseli in osrečuje?

Precej stvari. Prva so pogovori z zanimivi ljudmi, zelo me veseli branje na nov način, poslušanje knjig. Še vedno uživam v pogovorih o starih filmih, lepa spevna glasba mi je blizu. Z ženo Manjo se zelo rada udeležujeva raznih prireditev, koncertov, literarnih večerov. Poleg tega so mi zelo blizu sprehodi, pohodi. In seveda potovanja, v najinem primeru večkrat tudi romanja. Najbolj me pa seveda razveseljuje skupna hoja skozi življenje z mojo ženo Manjo.

Še vedno hodite tudi kdaj sami? Vem, da sem vas srečeval v Čečah, ko ste šli iz Trbovelj čisto sami do Čeč in nazaj.

Še vedno hodim. Nekaj mesecev sicer zaradi zime in pripravljanja knjige nisem. Ravno sedaj se pripravljam, da spet začnem. Drugače pa imam pot še vedno v mislih.

Pa bi se lahko spet kar odpravili po poti proti Čečam?

Lahko bi se, to imam tudi v načrtu. Prvič in drugič bo malce bolj zahtevno, moral bom biti še posebej previden, potem pa bo zopet prišla stara rutina in bo lažje.

Kako se orientirate v prostoru?

Sem eden tistih, ki ima slabo orientacijo. Dolgo časa tega nisem sprejel, sedaj ko to vem, se pač poskušam znajti, kakor je le mogoče. Če imam možnost, da si prostor ogledam na svoj način, da ga prehodim z vseh strani, je laže. Drugače pa mi največ pomaga opis nekoga, ki je z menoj, največkrat je to seveda moja žena Manja.

Se po Trbovljah tudi kdaj sprehajate sami?

Ne. Kot sem že omenil, imam slabo orientacijo. S tem bi spravljal v nevarnost predvsem sebe in tudi za druge bi bilo neprijetno. Zato si pomagam s spremstvom.

Se pravi vaše oči so Manjine oči?

Ja, če tako rečem, Manja gleda za dva. Imam srečo, da zna zelo nazorno in slikovito opisati, kaj je v bližini, kaj je zanimivo. Poleg tega, če greva po Trbovljah, pozna veliko ljudi in je zato vedno zanimivo in prijetno, kadar greva skupaj.

Nekoč ste videli. Veste, kakšne so barve, kakšna je pokrajina. Se vam kdaj toži po teh pogledih?

Moram reči, da se v zadnjem času ta želja, da bi nekaj videl, skoraj ne pojavlja. Še deset let nazaj sem si želel kam popotovati. Predvsem v tujino, morda v Dalmacijo. Dokler sva bila skupaj z mamo, to ni bilo mogoče. Mamo so počasi začele dajati zdravstvene težave in ni bila za tako dolga potovanja. Ko je prišla Manja, se mi je ta želja uresničila in zdaj sva bila že nekajkrat v tujini. Prvo pravo popotovanje po zahodni Evropi, romanje po Portugalski in Franciji, sem opisal v novi knjigi. Potem sva bila večkrat v tujini in teh želja, da bi rad videl stvari zaradi bogatega dogajanja, bogatega življenja, praktično ni. Edino, pa še to bolj redko, je želja, da bi lahko vzel v  roke kakšno knjigo, ki mi je zelo blizu in bi jo sam prebral.

Katero bi najraje prebrali?

Najrajši bi prebral katero od knjig Karla Maya, ki jih še nisem uspel prebrati, dokler sem še videl in ki jih še nimamo v zvočni knjižnici. Manja mi že nekaj časa bere knjige Karla Maya in mi izpolnjuje veliko željo, mislim, da bere že 25. knjigo.

O čem pišete v vaši novi knjigi?

Najprej želim v knjigi popisati življenjske izkušnje nekoga, ki ne vidi. Drugič, želim opozoriti na pristne medsebojne odnose. Kako je pomembno, pa ne samo za nas, ki ne vidimo, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da znamo prisluhniti, se znamo pogovoriti. Da znamo pomagati in, kar se meni zdi zelo pomembno, da znamo tudi odpustiti. Tretja stvar, želim nekaj povedati o mojem mestu Trbovlje in o ljudeh, ki živimo tukaj. V tej knjigi je še kup sporočil. Knjiga je polna doživljajev, ne samo mojih. Polna je globokih čustev. Veliko govorim o strahu, doživljanju strahu in iskanju poguma v sebi. Knjiga je polna hvaležnosti.

Dolgo je nastajala. Zakaj?

Čisto pravega odgovora ne bom znal povedati. Prvi osnutek sem začel pripravljati pred dobrimi 10 leti. Za prva dva osnutka sem porabil dobri dve leti. Tretjič je bilo zaradi dveh neuspešnih poskusov zelo težko začeti. Vendar sem se lotil dela iz več razlogov. Besedilo, ki je sedaj knjiga, je nastajalo dve leti in pol. Potreboval sem več kot 2000 ur trdega dela, da sem lahko besedilo oddal Zavodu za kulturo Delavski dom. Potrebno je bilo ogromno vztrajnosti, marljivosti, poštenosti do sebe in drugih. Potrebno je bilo zaupati v ta projekt in  brez tistih, ki so mi pomagali, knjige ne bi bilo. Na prvem mestu je moja žena Manja.

Ste izlili vse, kar ste mislili, ali je še kaj ostalo?

Vedno še kaj ostane. Tisti, ki kdaj napiše knjigo, bi se zanesljivo strinjal s tem. Vedno ostane kar nekaj reči, ki jih želiš opisati, obelodaniti. Vedno se sprašuješ, ali si našel dovolj zanimive in privlačne stvari za bralke in bralce.

Kako ste se tehnično lotili pisanja?

Besedilo sem najprej posnel s pomočjo diktafona na kasete. Ker besedila ne morem videti, se določen del, ki mi ni všeč, kakšno stran ali dve, naučim na pamet, kar traja kar nekaj časa. Potem to besedilo v mislih predelujem, preoblikujem, izboljšujem, popravljam. In ga znova posnamem. Če mi še vedno ni všeč, postopek ponovim. Pač traja, dokler nisem zadovoljen. Ne pretiravam, vendar mi mora biti všeč, da grem naprej. Potem pa se lotim pisanja. Pišem na navaden mehanski pisalni stroj. Pišem desetprstno slepo, kot sem se naučil na srednji ekonomski šoli. Je pa res, da sem si nekaj tipk na tastaturi s pomočjo mojega nečaka označil, da se laže znajdem.

So na nastanek knjige vplivali kakšni posebni dražljaji?

Kakšne pol leta pred začetkom pisanja sem se z dvema zanimivima prijateljema pogovarjal o potovanjih z avtom, avtobusom. Takrat sem se začel spraševati, kako bi se jaz, ki ne vidim, počutil v nekem neznanem kraju, v neznani hotelski sobi, na avtobusu, ne vem kje. To je bil prvi impulz.

Druga stvar je bila, da sem nekaj mesecev pred začetkom pisanja našel gospoda finomehanika, sicer že v pokoju, ki mi je odlično popravil vse tri pisalne stroje. Ti so mi zelo nagajali, da skoraj nisem mogel pisati.

Tretji impulz, ki ga bom tudi omenil, čeprav se bo malo čudno slišalo, pa je prišel kakšen mesec pred začetkom pisanja. Nek glas, kot bi bil glas angela, mi je vsaj štirikrat, petkrat na teden sporočil, loti se končno pisanja knjige, sedaj imaš zadnjo priložnost, da to dokončaš.

Zadnji impulz pa sem opisal v knjigi Moja pot do zvezd v uvodnem delu. Začelo se je s tem, da se mi je zaskočil kazalec na desni roki.

Ste se ustrašili, da bo konec pisanja?

Ne, ravno obratno, nisem se ustrašil. V nekem trenutku pa sem sklenil, če bo s tem prstom vse v redu, bom začel pisati knjigo.

 

Potem je bilo v redu in ste začeli?

Res je. Ampak, ko sem se odločil, me je zopet začel boleti. Čez kakšen teden pa je bilo vse v redu in sem začel.

 

Kdo pa je poskrbel, da je knjigo s papirja spravil v računalnik?

Moram pohvaliti Zavod za kulturo Delavski dom Trbovlje. Ko sem imel besedilo pripravljeno, dve tretjini ga je ostalo še na kasetah v zvočni obliki, smo se dogovorili, da bo Vid Šteh prepisal knjigo na računalnik. Sam pa sem tudi tisti del, čeprav je bilo že vse na računalniku, do konca napisal na pisalni stroj. Prvič, da sem lahko ugotovil, koliko strani imam jaz in koliko jih je v knjigi. Drugič, da lahko mirno rečem, da sem tudi drugo knjigo napisal na mehanski pisalni stroj.

Dušan, kako bi se opisali?

To je pa sila težko vprašanje. Na kratko bi rekel, da sem sila radoveden. Zanima me en kup reči, predvsem knjige in stari filmi. Sem človek, ki spoštuje ljudi in se trudim, da se držim določenih vrednot. Ena od teh je poštenost. Druga je spoštovanje narave, sebe, sočloveka, vsega, kar nas obdaja. Vsega stvarstva. Potem je tukaj sočutje, tudi marljivost upoštevam. Sem človek, ki drži besedo, se pravi mož beseda, rad pomagam, če le morem. Rad imam dogodivščine. Tako kot Manja, to je treba reči.

Kako pomagate sočloveku?

Možnosti je veliko. Včasih se nekdo želi pogovoriti, včasih si kdo želi, da si zanj vzameš 15 minut časa, včasih pride situacija, da nekdo rabi drobno materialno pomoč. Včasih komu pomagam na ta način, da kaj napišem, da najde kakšno misel, ki ga lahko nagovori in mu v življenju lahko pomaga, da gre laže čez kakšno težavo, s katero se sooča.

Kaj si želite v prihodnosti?

Ha. Zanimivo vprašanje. Najprej si seveda želim, da se bova z ženo Manjo še naprej dobro razumela, da bova zdrava. Da bova imela okrog naju še naprej tiste, ki nama pomagajo in naju razumejo, se radi srečujemo in kakšno reč tudi skupaj doživimo, ali pa se vsaj pogovorimo o njej. Seveda si ob tem želim, da knjiga Moja pot do zvezd pride do čim večjega števila ljudi in da bo za ljudi, bralce, zanimivo, privlačno branje. Želim, da se bo vsak, ki bo knjigo prebral, ob tem malce zamislil. Želim si tudi, da bi se o tegobi, s katero se že leta srečujem, o slepoti, vendarle več pogovarjali. Predvsem, da bi se o tem povsem odkrito in pošteno pogovarjali. Da bi ta tabu ne bi bil takšen bav bav. Marsikoga, ko sliši slepota, kar strese. Saj je mene tudi na začetku, moram priznati. Poleg tega si seveda želim, da bi z Manjo doživela marsikaj zanimivega, prijetnega, tudi kakšno potovanje.

Marko Planinc

Foto: Marko Planinc


Knjigo Moja pot do zvezd lahko naročite po telefonu: 051/422-298 in 040/733-854.