Spet je čas za poezijo. Tokrat objavljamo pesem zagorskega pesnika Vlada Garantinija Oči. V spremnem besedilu je zapisal: »Spoštovani Savus, zmeraj malo premišljujem o našem svetu in življenju na njem, veliko lepega in veliko strašnega se zgodi na njem, pa poskušam po svojih močeh kaj od tega ubesediti v pesmi. Tule pošiljam en tak poskus. Pa srečno, Savus.«
Oči
Živa antena,
mali ekran naše biti,
nasmeh jim razširi zenice,
v grozi jih pokrijemo z rokami.
Mlade oči veliko jokajo
in se veliko smejijo.
Radovedno kukajo v svet
se po njem igrivo podijo,
skrivajo male laži
in male skrivnosti.
Na tisoče mladih oči
ne doživi starosti,
zločinci v Gazi, Afriki
pa tudi v Evropi
jih z orožjem, kugo in lakoto
pokončajo.
Stare oči se sveta naveličajo,
kar naprej pogledujejo nazaj
in prejšnji se jim zdi
veliko veliko lepši.
Pred resnico se pogosto zapira oči,
pa v sanjah tudi.
Na koncu pa,
ko vse celice končajo svojo pot,
in odromamo od tod,
z odprtimi očmi
strmimo v onostranstvo.
Vlado Garantini
Foto: arhiv Savus