Nika Barič je kapetanka slovenske košarkarske reprezentance. Že devet let živi v Rusiji, kjer je izjemno cenjena igralka. Najprej je štiri leta živela v Moskvi, potem še štiri v Jekaterinburgu, zadnjo sezono je odigrala v Kursku. V času koronavirusa je trenirala tudi v družbi brata Nejca, ki je zadnjo sezono uspešno igral v koprskem Primorju, državnem prvaku Slovenije. Pravi, da ga v trojkah premaga, v tekmi ena na ena pa bi potegnila krajši konec.

Nika, kako ste preživeli korona virus? Kaj vse se je dogajalo z vami in s košarko?

Ko ste bili tu, v Sloveniji, že v karanteni, sem v Rusiji še igrala tekme. Ujela sem zadnje letalo za domov, že v času, ko so v Sloveniji letališče zaprli in sem morala pristati v Zagrebu. Ko sem prišla domov, sem upoštevala ukrepe. Kakšnih pet tednov sem bila bolj kot ne ves čas doma, le v hribe sem šla. Bala sem se, da bi zaradi številnih potovanj in dejstva, da takrat še ni bilo dovolj mask in razkužil za roke, prinesla domov kakšen virus. V hribe sem hodila, z bratom Nejcem (profesionalni igralec košarke v Primorski Koper op.p.) sva, kolikor sva lahko, trenirala doma. Na začetku je bilo malo težje, potem sem se navadila. Ko so se začeli ukrepi počasi sproščati, je bilo precej bolje.

Brat igra v Kopru v prvi ligi. Ena na ena, kdo je boljši?

Mislim, da se ne morem več primerjati z njim, ker je v zadnjih dveh letih močno napredoval, predvsem je fizično precej močnejši.  Včasih, dokler še ni bil tako hiter in močan, sva še lahko odigrala kakšno tekmo ena na ena, zdaj pa preprosto ne bi šlo več.

Kaj pa trojke?

Trojke pa jaz zmagam. Tu pa gre. (smeh)

Dobrodošlo je, da imate partnerja na treningu, vsaj v tem času korona virusa. Sta odšla tudi na igrišče?

Ja, šla sva v hribe, čeprav Nejc ne hodi rad na daljše ture. Zato sem se večrat odpravila na pohode kar sama. Drugače pa sva šla na igrišče, dostikrat sva tekla, doma sva delala razne vaje za moč, da sva vzdrževala kondicijo, saj naj bi bile prve tekme sezone šele oktobra, zato bo premor res dolg.

Kam greste najraje na pohod?

Na Mrzlico od doma. Če grem sama, grem tako, da res naredim trening, da malo hitreje stopim. Drugače grem rada tudi s prijateljicami, družino, da počasneje, za užitek, da se malo sprehodimo. Večinoma je na mojem programu Mrzlica, včasih  Planina. Zdaj bi rada šla na Kum. Tam že dolgo nisem bila in ne poznam poti, tako da bi rada šla z nekom, potem pa bom tudi na Kum lahko hodila sama. (nasmešek)

Kje ste igrali v zadnji sezoni in kako se počutite tam?

Letos sem bila v klubu Dynamo Kursk, to je drug najboljši klub v Rusiji, takoj za Jekaterinburgom.  Tam sem se res super počutila, igrala sem zelo veliko. Sicer je bila sezona čudna, veliko igralk se je poškodovalo, zamenjali so trenerja. Lahko rečem, da je bil res cirkus. Ampak sezona se je mogoče, po neki sreči, prej končala, proti koncu ni bilo več najbolj prijetno vse skupaj. Vse je za nekaj dobro.

Boste ostali?

Rada bi. Zanimanje je obojestransko. Oni so že dva mesca pred koncem sezone stopili v kontakt z agentom in z mano in rekli, da bi zelo radi, da ostanem. Sama bi rada ostala ker mislim, da boljše pogodbe niti takrat niti zdaj ne bom dobila. Z agentom bova naredila vse, da bi ostala.

Devet let že živite v Rusiji. Kakšno je življenje tam?

V Jekaterinburgu sem bila 4 leta, še prej sem bila 4 leta v Moskvi. Jekaterinburg in Moskva sta res veliki mesti. Kursk ima milijon in pol prebivalcev, je staro mesto, še se vidi Sovjetska zveza. Ampak je vsako leto boljše, se gradi, so nakupovalni centri, restavracije, … to je pa najpomembneje za prosti čas, ki ga imamo, da lahko kaj počnemo. Je pa res, da so slabše letalske povezave, večinoma se moraš do Moskve odpeljat z vlakom, kar je naporno, saj vožnja traja 7 ur.

Rusija je velika in potovanja na tekme so najbrž kar zahtevna …

Res je. Z vlakom gremo že tri dni pred tekmo v Moskvo in tam prespimo, tako da pridemo dva dni pred tekmo v Evropo, da se malo navadimo. Do Moskve moraš priti in potem iz Moskve nekam leteti  – v Pariz ali kamorkoli … Če igramo v Franciji, moramo potem še na kakšen notranji let, avtobus, … Potovanja so kar zahtevna in tisti, ki veliko potujejo, vedo, da ti to vzame veliko moči. Trudimo se, da smo čim prej na cilju, kjer ostane čas tako za trening kot za počitek.

Kako pa liga poteka v Rusiji?

V Rusiji je 10 ekip, vsaka z vsako igra dvakrat. Liga je odvisna od sponzorjev, zato je eno leto močnejša, sestavljena iz petih, šestih močnih ekip, potem pa pride leto, ko so samo tri močne ekipe, naslednje leto morda celo samo dve. Liga res niha, ker je vse odvisno od sponzorjev, denarja. Dynamo Kursk je vedno v finalu in se bori za prvo mesto, ampak enostavno ima Jekaterinburg več denarja in imajo v ekipi najboljše Američanke. Njim je težko konkurirati.

Kaj ste, gledano v smislu košarke, pridobili v Rusiji?

V bistvu vse. Prvič, ko sem šla v tujino, sem šla v Rusijo, stara sem bila 19 let. V bistvu se takrat sploh še nisem zavedala, kaj je prava košarka, kaj je Evroliga, kakšne so prave igralke, … Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se privadila. Zagotovo se v Rusiji igra zelo močna košarka, punce so velike, agilne, fizično zelo dobro pripravljene. Zdaj počasi prihajajo mlajše punce. Sicer pa igro še vedno nosijo stare in izkušene igralke, z njimi je včasih kar težko igrati. Ampak, v zadnjih letih sem precej napredovala, zato v ruski ligi na nek način lažje igram, saj so ekipe vseeno slabše kot v Evropi.

Kaj boste dobili od Rusije po človeški plati?

Mislim, da sem zelo odrasla. Sama sem morala živeti od 19. leta naprej, pa že prej sem živela v Celju sama štiri leta. Tako da sem zelo hitro odrasla. V Rusiji sem spoznala zelo veliko prijateljev in prijateljic in nekaj neverjetnih ljudi, ruskih trenerjev. Z nekaterimi se nismo videli že nekaj let, a smo ves čas v stiku. Mislim, da so prijateljstva nekaj najboljšega, kar sem dobila pri košarki. Drugače je pa to neverjetna izkušnja, odrasteš kot človek in igralec in vse, česar sem se naučila, sem se naučila v Rusiji. Pogoji za življenje so včasih zelo težki, ker so mesta velika, vedno je gneča, temperature padejo tudi do minus 30. Pravzaprav se v teh pogojih naučiš preživeti. Jaz sem se že tako navadila na Rusijo, da je postala moj dom. Tako se ne borim več za preživetje, ampak uživam v tem načinu življenja. To uspe le redkim, ki ni Rus. Vsi komaj čakajo, da gredo po koncu sezone domov. Pravijo, da Rusija ni za njih, ker je pretežko. Jaz pa moram reči, da ne bi rada menjala ekipe, da bi rada igrala v Rusiji, ker sem se navadila in mi je to drug dom.

Vas ameriška profesionalna liga ne vleče več?

Vse manj, ker sem v karieri videla že toliko igralk, Američank, da me vse manj vleče tja. Vidim, da v bistvu ne gre za ne vem kakšno kakovost teh igralk, da niso vse igralke tako kakovostne, kot se zdi. V bistvu so marsikatere Evropejke ali pa Rusinje veliko boljše. Ampak ameriška mentaliteta je pač taka, da si, če si iz Amerike, boljši. Tudi, če nisi. Tudi sicer je tako, da je v Ameriki zelo mao ženskih ekip, ki sploh vzamejo medse Evropejke in jim izkažejo neko spoštovanje. Toliko sem že stara, da pričakujem spoštovanje. Če tega ni, tudi ni želje, da bi igrala v okolju, kjer tega ne bi dobila. Še vedno pa si odpuščam odprta vrata. Rada bi se preizkusila tam eno leto. Nimam pa želje, da bi v Ameriki igrala 5 ali 10 let. Enostavno mi je pomembnejša Evroliga, ki je veliko težje prvenstvo, tekme so veliko močnejše in od tega veliko več potegneš. V Ameriko greš pa zaradi slik in biznisa in če bi rad videl Ameriko.

Reprezentanci gre v zadnjem obdobju kar dobro, na evropskem prvenstvu v Srbiji ste bile dokaj uspešne, malo je zmanjkalo za res odmeven uspeh. Kako gledate na reprezentančno kariero in vse, kar se dogaja okrog reprezentance?

Meni je zelo všeč, odkar je Damir Grgič (Trboveljčan, selektor reprezentance op.p.) prevzel reprezentanco, gre ta samo navzgor. Sicer stopničko za stopničko, ampak mislim, da smo v zadnjih šestih letih naredili velik napredek. Nekaj neverjetnega je, da nas prej nikoli ni bilo na zemljevidu članske košarke, zdaj smo pa kar naenkrat stalnica na evropskih prvenstvih. Prepričana sem tudi, da bomo naslednje poletje na evropskem prvenstvu. Zagotovo si pa vsi želimo še tisto stopničko več, da pridemo med 6, mogoče med 4. V malo lažji skupini si lahko prvi, greš avtomatsko v četrtfinale in če v četrtfinalu zmagaš eno tekmo, si na Olimpijskih igrah. V bistvu se sliši zelo lahko, a do tja je dolga pot, ampak mislim, da imamo kakovost. Imamo vse, nekaj stvari moramo še spremeniti, dodelati detajle, ker nismo veliko zaostajali za boljše uvrščenimi reprezentancami, ki so bile pred nami. Pa brez poškodb. Vsako leto imamo težave, da se katera igralka poškoduje, pa je potem težko pokrpati ta manjko na evropskem prvenstvu. Upam, da bomo vsi zdravi in če bomo vsi zdravi, nas čaka še zelo lepa prihodnost.

Če si kapetan reprezentance je to verjetno čast. Je to težko ali prijetno delo?

Meni je to velika čast. Nikoli si ne bi mislila, da bo reprezentanca tako mlada (ker imam sebe še vedno za mlado igralko), da bom pri starejših ali pa, da bom kapetanka reprezentance. Ampak to se je zgodilo in mi je v zelo veliko čast in veselje. Zagotovo pridejo kakšne situacije, ko je težko, ko moraš z ekipo prevzeti odgovornost, se pogovoriti s trenerjem, ko se ti včasih mogoče ne da in si misliš, »ah, zakaj sem kapetan«? A v tej ekipi, moram reči, je to samo užitek, ni bilo nikoli nekih problemov. Med seboj se dosti pogovarjamo in gre vse po tekočem traku. V vseh teh letih ni bilo nikoli nobenega takšnega problema, da bi mi bilo to odveč ali težko.

Najboljše slovenske igralke igrajo po svetu, večinoma po Evropi. Ste v stiku med sabo?

Ja, imamo skupino na Whatsapp-u in si vedno kaj pošiljamo. Ne slišimo se sicer vsak dan, smo pa v stiku. Včasih pokomentiramo, če katera gleda od tekmo kakšne igralke. Smo v stiku, nekatere bolj, druge manj, to je normalno v ekipi. Vse se razumemo, vse se pogovarjamo, ampak z nekaterimi se več slišiš, z drugimi manj.

Kakšni so načrti, tako klubski in reprezentančni? Recimo, če rečemo za letošnjo sezono?

pam, da ostanem v sedanjem klubu, s katerim bomo igrali Evroligo. Sicer se je spremenila skoraj cela ekipa in začeli bomo z mladimi močmi. Prav gotovo si želim, da gremo na vsaki tekmi na zmago. Vendar, prvi cilj je to, da podpišem novo pogodbo. Kar se tiče reprezentance pa mislim, da bi z dvema tekmama novembra v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo, ki jih imamo z Grčijo in Islandijo, v primeru zmage naredili velik posel. Že prvi dve tekmi, ki smo ju zmagali, sta bili velik posel …

Če dobimo novembrski tekmi, smo avtomatsko na evropskem prvenstvu. Želim si, da gremo na evropsko prvenstvo brez poraza v kvalifikacijah, šest tekem, šest zmag. S prvim mestom v skupini bi imeli tudi več možnosti za dober žreb. Potem na prvenstvu ne moreš dobiti ekip Francije, Španije v isti skupini, … To si želim, ker sestava skupine zelo veliko pomeni za lažje napredovanje v nadaljnjem tekmovanju.

Kakšni pa so vaši stiki s trboveljskim klubom, od koder izhajate? Kar nekaj igralk je Trbovlje dalo v slovensko reprezentanco, že od Polone Dornik naprej pa tudi zdaj prihajajo za vami, Dautovićeva, pa najbrž še katera. Zakaj je Trbovlje tako dober bazen za žensko košarko?

Mislim da zato, ker se dobro dela. Tukaj je Miha Bučalič,  moj velik prijatelj, Grgič je delal tu, v Trbovljah, potem je bilo še nekaj drugih dobrih trenerjev. In po Grgiču Bučalič zelo dobro pelje delo v klubu s svojimi trenerji. Cilji so jasni, plan dela je dober, punce osvajajo pokale, potem pa najboljše lahko gredo v druge klube. Merisa Dautović je zdaj v Mariboru, nekatere gredo v Celje, druge kam drugam in zagotovo vsako leto naredijo stopničko višje. In včasih je to dovolj, da se pride do reprezentance.

Marko Planinc

Foto: osebni arhiv