Jani Zore se je z ženo Andrejo in hčerko Katjo jeseni 2022 podal na tritedensko potovanje v lastni režiji po Namibiji. Jani je Namibijo spoznal konec 20. stoletja na misiji Združenih narodov. Med misijo ga je obiskala tudi njegova žena Andreja in takrat se je začela njuna ljubezen do te države, zato jo največkrat imenujeta »najina Namibija«. V uvodu je na kratko opisal državo, ki jo najdete tej povezavi. Danes pa vam predstavlja Nacionalni park Etosha, ki je tudi največji nacionalni park v Namibiji.
Dežela nacionalnih parkov
Namibija ima 12 nacionalnih parkov in 6 naravnih zaščitenih območij, ki so pod pokroviteljstvom države. Poleg tega pa še številne privatni rezervate. Vsi parki in zaščitena območja so izredno lepo urejena in dostopna vsem obiskovalcem.
Etosha
Nacionalni park Etosha (izg. Etoša) je največji med njimi in eden izmed največjih v Afriki. V lokalnem jeziku »etosha« pomeni »veliko belo prostranstvo«. Ime je dobil po velikem slanem jezeru – Etosha Pan). Leži v severnem delu države na nadmorski višini 1000 do 1300 m. Njegova velikost obsega skoraj 23.000 km2, kar je več kot površina Slovenije. Ustanovljen je bil pred 115 leti in je po površini obsegal 4-kratno sedanjo velikost – raztezal se je proti zahodu vse do obale Atlantika. Petina nacionalnega parka predstavlja suho slano jezero Etosha, ki leži v osredju vzhodnega dela parka. Jezero v deževnem času napolnijo pritoki s severa in vzhoda.
Čez dan 39, ponoči 12oC
Na območju Etoshe je savansko – puščavska klima s suhim obdobjem od sredine maja do sredine novembra ter deževnim obdobjem v času naše zime in pomladi. Povprečna letna temperatura je 24oC. Ko smo jo mi obiskali med našim potovanjem (oktober 2022), je bilo konec sušnega obdobja z dnevno temperaturo 39oC, ponoči pa je temperatura padla na okoli 12oC.
Grmičasta površina parka in številna naravna in umetna napajališča predstavljajo vir preživetja za okoli 110 vrst sesalcev, 130 vrst ptic, 110 vrst plazilcev in 16 vrst dvoživk. Med sesalci so najbolj množične zebre, žirafe in antilope. Kar 10 vrst jih živi v čredah na območju parka (springbok, kudu, impala, gnu, eland, oriks, ….). Tukaj so doma tudi sloni, nosorogi, pavijani, svinje bradavičarke, mungosi, ljubke zemeljske veverice in številne zveri (levi, leopardi, gepardi, šakali, divji psi in hijene) ter številni drugi manjši sesalci.
40 km/uro
Med obiskom parka se morajo spoštovati ukrepi varnosti, ki ščitijo tako obiskovalce kot divje živali. Dovoljena hitrost vožnje je 40 km/uro. Ko se pripelješ do označenega parkirišča v neposredni bližini napajališča, kjer je vedno veliko živali, moraš ugasniti motor in v tišini opazovati živali. Izstop iz vozil na območju parka je strogo povedan.
Nacionalni park je popolnoma obdan z žično ograjo in se vanj lahko vstopi le na štirih vhodih. Na območju parka se nahaja šest kampov, v katerih se lahko prenoči. V vsakem je trgovina z osnovnimi prehrambnimi potrebščinami, restavracija, bungalovi, prostor za kampiranje in bazen. V treh največjih kampih je tudi bencinska črpalka. Kampi in napajališča so med seboj povezana z urejenimi širokimi makadamskimi cestami.
Kampi v Etoshi
Eden od pomembnejših ciljev našega potovanja po Namibiji je bil tudi obisk nacionalnega parka Etosha. V njem smo preživeli tri dni in prenočili v treh glavnih kampih: Okaukuejo, Namutoni in Halali. Vsak od njih ima tudi opazovalnico za nočno opazovanje živali ob napajališču, ki je v neposredni bližini kampa. Napajališče je osvetljeno s posebno svetlobo, ki ne moti živali, obiskovalcem pa pričara nepozabne trenutke in enkratne užitke pri nočnem opazovanju živali v popolni tišini. Najbolj nas je navdušila opazovalnica Moringa v kampu Halali.
Dve uri za 29 km
Prav zanimivo je obnašanje obiskovalcev, ki prvič obiščejo park. Tudi mi nismo bili izjema, čeprav sva z Andrejo obiskala park že tretjič. Bom opisal to obnašanje kar na lastnem primeru. Sredi popoldneva smo se pripeljali do vhoda v park Anderson Gate, plačali vstopnino in podpisali izjavo o spoštovanju parkovnega reda ter se počasi odpeljali proti 29 km oddaljenemu kampu Okaukuejo.
Za to razdaljo smo porabili več kot dve uri, čeprav je bila cesta ves čas asfaltna, hitrost vožnje pa omejena na 40 km/uro. Zakaj?
Fotkanje
Ja, takole to gre. Nedaleč od vhoda smo naprej opazili dve osamljeni antilopi (springbok velikosti naše srne), privlekli na dan fotoaparate, kamero in telefone in pričelo se je fotkanje. Ne le ena, moralo jih je biti kar nekaj. Nekako smo se odpeljali naprej in zelo kmalu smo zagledali žirafo, ki je osamljena brstila manjše drevo. In postopek s fotkanjem in filmanjem se je ponovil.
Ponovno smo se odpeljali nekaj sto metrov naprej in, glej ga zlomka, ponovno antilopa – tokrat impala, malo dlje pa trije gnuji. Tako smo korakoma po dobrih dveh urah le prišli do našega kampa, kjer smo prenočili. Ko smo se naslednji dan odpravili na ogled parka, smo se samemu sebi zelo smejali. Na naši poti nismo srečevali le posameznih živali kot prejšnji dan ampak na desetine njih, ki so se v čredah pasle naokoli in nam ob prihodu v njihovo bližino lepo pozirale. Je pač tako, da je prvo srečanje z divjimi živalmi v Afriki najslajše.
Jani Zore
Foto: Jani Zore
