Ko sem v mesecu marcu razmišljal o prispevkih za serijo Najina Namibija, si nisem mislil, da je v najinih spominih toliko materiala, da bo serija vzdržala skoraj pet mesecev. Ko sem pisal spomine o bivanju v tej prekrasni deželi tam doli na jugu Afrike, so stavki kar vreli izpod računalniške tipkovnice. Moral sem se držati omejitev, ki mi jih je dal Marko, urednik Savusa – ne več kot 3000 znakov za en prispevek in največ 10 fotografij.
V začetku sem si mislil, da bo to zelo lahko, ampak sem že pri prvem prispevku ugotovil, da bom imel težave: preveč napisano in več kot 10 fotografij. Ko tako daješ spomine na papir, hočeš veliko in čim lepše napisati ter pokazati čim več fotografij, ker ti je vsaka zelo lepa. Kaj kmalu si izven dane omejitve. Marko in Barbara, hvala, ker sta mi velikokrat pogledala skozi prste.
Žal je tudi najslajšega enkrat konec. Spomini in vsebine so se počasi izčrpale. Bojim se, če bi nadaljeval s prispevki, bi se začel ponavljati in ne bi bilo več rdeče niti najinih zgodb. Za zadnji prispevek sem pustil nekaj cukrčkov, iz katerih ne bi nastala posebna zgodba. Ampak ti cukrčki so posamezni dogodki, ki so na našem potovanju našli posebno mesto v najinih spominih.
Slow coffee – slow food – slow life
Na eni od stranskih cest od Sesriema v puščavi Namib preko Büllspota do Rehobotha se v bližini vasi Klein Aus nahaja Connie´s Coffee. O tej destinaciji smo prebrali v Brandtovem turističnem vodniku za Namibijo in jo vključili v naše potovanje. Vsi ljubitelji dobre kave bi morali obiskati to enkratno mesto, ki ga ima v najemu Günter. Samotarski priseljenec nemškega roku z belimi lasmi in belo brado je zadržal dolgoletno tradicijo bivše lastnice Connie in ponuja odličen napitek iz več kot deset vrst svetovno znanih vrst kave.
Ob prihodu nas je sprejel preprost napis, ki pa veliko pomeni: Slow coffee – slow food – slow life (prevod: počasna kava – počasna hrana – počasno življenje). Günter nas je presenetil z enkratno razlago o kavah in nas spravil v zelo težko odločitev, katero naročiti. Pred gostom pripravi želeno kavo in jo ponudi skupaj z domačimi piškoti. Veliko dodano vrednost uživanju lepo dišečega kavnega napitka v polpuščavskem okolju ima tudi preprosta kavarnica.
Po odličnem kavnem obredu nam je predstavil še njegov naravni štedilnik – lesena škatla, ki ima s kovinskimi ogledali oblečeno notranjost in premični pokrov s steklenim ogledalom. Škatla stoji na vrtljivem kovinskem strebričku. Škatla mora biti ves čas obrnjena proti soncu, najoptimalnejša temperatura pa se doseže s premikanjem pokrova, od katerega se odbijajo sončni žarki v notranjost škatle. Temperatura znotraj škatle lahko doseže tudi do 120 stopinj. Tako se hrana v loncih kuha na povsem naraven način. Günter je na svojo kuhinjo izredno ponosen. In glej ga zlomka, ni še konca s presenečenji – na tabli poleg majhnega šanka je bila med mnogimi razstavljenimi razglednicami, ki jih je prejel iz celega sveta, tudi razglednica naše Ljubljane.
Jabolčna pita in alpske smuči
Med Swakopmundom ob atlantski obali in Sesriemom v puščavi Namib se nahaja Solitaire – majhen kraj sredi puščave z daleč naokoli poznano jabolčno pito. Po utrujajoči vožnji po makadamskih in peščenih cestah je Solitaire prava osvežitev za vsakega popotnika. Zelo lepa restavracija s pekarno v idilično urejenem puščavskem vrtu, popestrenem s školjkami starih odsluženih avtomobilov, je priljubljeno mesto za enkraten odmor med potovanjem za vsakega, ki potuje po teh predelih.
Posebno velika in okusna jabolčna pita, prelita s smetano, izdelana po receptu nedavno preminulega lastnika Percivala Georga Crossa z nadimkom Moose McGregor (prevod Los McGregor), priseljenega Škota, in velika skodelica nemške kave ali drugega hladnega napitka osvežujoče prijata med počitkom. V restavraciji pa obiskovalca pričaka še eno presenečenje, ki je zelo nenavadno za namibijsko puščavsko okolje – na steni nad šankom so poleg fotografij McGregorja razstavljene prave alpske smuči s smučarskimi palicami.
Jetty
V obmorskem mestu Swakopmund se nahaja izjemna znamenitost – jetty, 325 m dolg in preko 10 m širok pomol, ki je zgrajen v Atlantski ocean in se pne visoko nad valovi. V začetku 20. stoletja je bil zgrajen iz lesa in prvotno namenjen kot razkladalna ploščad za ladje, ki so priplule v Swakopmund. Tukaj namreč ni klasičnega pristanišča. Pred 1. svetovno vojno je bil prenovljen, leseno konstrukcijo pa je zamenjala kovinska.
Z izgradnjo pristanišča v bližnjem Walvis Bayu je izgubil prvotni pomen in je postal ploščad za lovljenje rib in ogled oceana. Leta 2010 je bil povsem obnovljen, predvsem namenjen ribičem in postal velika atrakcija mesta in Namibije. Z jettyja lahko opazujemo divje valovanje Atlantika in predvsem zaletavanje oceanskih valov v mogočne stebre pomola ter vračanje penaste gladine nazaj v ocean. Pri velikih valovih je sprehajanje po jettyu precej zastrašujoče.
Za konec
Na koncu se zahvaljujem vsem, ki ste prebirali najine zgodbe iz serije Najina Namibija. Upam, da sem vam uspel prikazati, kot sem napisal v uvodu prvega prispevka, deželo tam doli na jugu Afrike izrednih polpuščavskih in puščavskih prostranstev, z mnoštvom raznovrstnega živalskega sveta, čudovitimi prebivalci, zelo sprejemljivo suho klimo, v kateri kamen in pesek predstavljata unikatnost in izredno lepoto; skratka to prekrasno deželo prvinskosti, ki obiskovalca ne pusti ravnodušnega in v katero se popotnik zaljubi na prvi pogled. Iz najinih spominov ne izgine čudovito prelivanje barv od temnorjave do oker, od rdečkaste do sivomodre, ki so dodana vrednost enkratnim naravnim lepotam. Poseben odtenek pokrajini daje zelena barva v deževnem obdobju in zlatorjava barva v sušnem obdobju. Če pa čudoviti pokrajini dodamo še sinje nebo in prečudovite sončne vzhode in zahode, dobimo nepozabnost, ki se vtisne v spomin vsakomur.
Ljudje, ki radi potujejo, se pač zaljubijo v neko destinacijo. Če na primer vprašate Barbaro, mojo daljno sorodnico, ki je turistična vodička, o njeni ljubljeni destinaciji, bo takoj brez razmišljanja odgovorila: moj Maroko. Tako sva se tudi midva z Andrejo zaljubila v najino Namibijo.
Mogoče bo v prihodnosti iz najinih spominov nastalo tudi potopisno predavanje. Mogoče pozimi, ko bo več časa. Ko pa bo nastal takšen izdelek, vas bom obvestil in boste vljudno vabljeni, da v živo podoživite prekrasne spomine na najino Namibijo. Verjamem, da je pogovor v živo veliko bolj prijeten in vsestranski.
In kaj v bodoče. Imava veliko željo še enkrat obiskati to prelepo deželo in si ogledati še nekaj manjkajočih prekrasnih predelov na jugu in mogoče še vključiti skok v Bocvano – na območje čudovite delte reke Okavango.
Jani Zore
Foto: Jani Zore
