Fedor Gradišnik je širši slovenski javnosti znan predvsem kot gledališki igralec, režiser in organizator. Po osnovni izobrazbi pa je bil farmacevt, leta 1913 je diplomiral na praški univerzi iz farmacije. Uveljavil je umetniško gledališče, kot režiser je bil zvest dramskemu besedilu. Izkazal se je tudi kot igralec, po 2. svetovni vojni pa kot organizator poklicnega gledališča v Celju, ki ga je dolgo vodil.

Mladost in šolanje

Fedor Gradišnik se je rodil 20. januarja 1890 v Hrastniku. Že v otroških letih je nastopal. Še posebej rad je igral v dramatičnem odseku celjskega pevskega društva. Od leta 1904 do 1907 je vodil  dijaško gledališče. Gimnazijsko šolanje je opravil v Celju in Ljubljani (1900-1908), farmacijo na češkem »vseučilišču« v Pragi (1913), služboval je v Neumarktu na južnem Tirolskem in v vojski, po prevratu je bil najemnik lekarne na Jesenicah in lastnik v Celju (od 1923).

Gledališče

Obiskoval je dramsko šolo Deželnega gledališča v Ljubljani, v njem je tudi nastopal. Po prvi svetovni vojni je najprej delal v gledališču na Jesenicah. Leta 1922 pa je pričel z delom v Celju. V Dramatičnem društvu je uveljavil umetniško gledališče. Od leta 1932 do 1935 je deloval v Celjskem studiu. Njegove najbolj uspešne igralske stvaritve so vezane na Župančičeve, Novačanove in Kreftove like: Kantor (Cankar, Kralj na Betajnovi), Herman (O. Župančič, Veronika Deseniška; A. Novačan, Herman Celjski; B. Kreft, Celjski grofje), Zois (B. Kreft, Krajnski komedijanti).

Med drugo svetovno vojno so Fedorja Gradišnika pregnali v Srbijo. Takoj po vojni pa je v Celju zbral ljubitelje gledališča. Leta 1949 je postal upravnik novega poklicnega gledališča. Vodil ga je do leta 1962. Umrl je deset let kasneje, 5. junija 1972 v Celju.

Ustvarjanje

Gradišnik je tudi precej pisal. Izpod njegovega peresa se je rodilo več dramskih del (Tat 1904, Sorodna srca 1907, mladinska igra Sirota 1909, Norec 1920) in dramatizacij, romanov v podlistkih (Institutka 1911), črtice in povesti iz gledališkega življenja. Pisal je celo Zgodovino celjskega gledališkega življenja, ki jo je objavljal v celjskem Gledališkem listu med leti 1947 in 1956. Od leta 1908 je s svojimi prispevki sodeloval v različnih časopisih (ND, Slovenski meščan, Svoboda, Soča, celjska Domovina in Narodni dnevnik, Narodni list, Slovenski kmečki koledar. Za časopise je pisal gledališka poročila iz Prage, razne razprave, kritike …

Organizator slovenskega gledališča

Vsekakor je bil Fedor Gradišnik v medvojnih in tudi povojnih letih eden najbolj prodornih organizatorjev in ustvarjalcev slovenskega gledališčnega življenja. Kot igralec je bil eden temeljnih nosilcev predstav v celjskem gledališču. Kasneje pa je bil organizator in eden temeljnih členov postavitve profesionalnega gledališča v Celju, ki bi brez pionirskega dela Fedorja Gradišnika v tako majhnem mestu težko obstalo kot profesionalna ustanova. Tudi njegovo pisanje je za slovensko gledališko umetnost velikega pomena, čeprav ni popularizirano tako, kot bi si morda zaslužilo.

MP

Foto: Slovenska biografija

Viri in literatura

Marko Planinc, Letopis občine Hrastnik, 1999

Izidor Cankar, Slovenski bijografski leksikon, 1926