Anton Sovre velja za najpomembnejšega slovenskega prevajalca iz antične književnosti, bil je velik zagovornik ohranjanja pouka klasičnih jezikov, njegova slogovno klasična slovenščina je še danes vzor prevajalcem in piscem. Bil je tudi pomemben sodelavec pri urejanju slovenskega pravopisa in pisec zanimivih strokovnih člankov. Sovre je bil sicer strog profesor, vendar izjemno zanimiv predavatelj, njegovi nekdanji učenci ga še danes izjemno cenijo.
Sovre se je rodil 4. decembra 1885 v Šavni Peči v sedanji občini Hrastnik, kjer je preživel mladost. Oče je bil železničarski čuvaj. Sovre je hodil v osnovno šolo v Zidani Most, po preselitvi zaradi očetove upokojitve pa v Krškem. Čeprav je v Šavni Peči živel le kratek čas, se je rad spominjal nanjo. Še posebej izjemno lepe narave, ki jo je večkrat slikovito pričaral svojim učencem. Pa tudi svojih otroških izletov k Savi, kjer je sanjal svoje sanje.
Gimnazijo je obiskoval v Celju in Ljubljani. Klasično filologijo je študiral v Grazu in na Dunaju. Absolutorij iz klasične filologije je opravil v Grazu leta 1912, državni strokovni izpit pa v Ljubljani 11 let kasneje. Med prvo svetovno vojno je bil na fronti, kot avstrijski častnik je služil v Karpatih in kasneje v Črni Gori. Poučeval je na gimnazijah v Gorici, na Ptuju (tam je urejal tudi Ptujski list), v Ljubljani, Pančevu, Sremskih Karlovcih. Od leta 1938 do 1941 je bil inšpektor pri prosvetnem ministrstvu v Beogradu, od leta 1941 do 1945 pa šolski inšpektor v Ljubljani.
Po vojni je delal dve leti kot dramaturg Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, potem je bil šest let izredni in od leta 1952 do 1956 redni profesor za grški jezik in književnost na ljubljanski univerzi. Leta 1953 so ga izvolili za rednega člana SAZU (Slovenske akademije znanosti in umetnosti). Prešernovo nagrado je dobil dvakrat (1950 in 1956).
Sovre je že prvi prevod (5. dejanje Sofoklejevega Kralja Oidipusa) zastavil povsem po svoje. Uveljavil je nov slog prevajanja, na katerega je vlivala slovenska moderna. V njegovem obsežnem opusu najdemo več kot 30 najpomembnejših del antične književnosti od Homerjeve Iliade in Odiseje do Ajshilovih, Sofoklejevih in Evripidovih tragedij, besedil predsokratikov in grške lirike, Platonovih dialogov, Herodotove zgodovinskih spisov, Plutarhovih življenjepisov in Lukianovih Satir, Lukrecijevega epa O naravi sveta, Horacijevega Pisma o pesništvu, Dnevnika cesarja Marka Avrelija, Avguštinovih Izpovedi. Prevajal je tudi humanistične tekste iz latinščine, nemščine in angleščine (Prešernove nemške pesmi, dela Goetheja, Shawa in Poa). V klasično latinščino je prevedel nekaj Prešernovih in Aškerčevih pesmi (med njimi Brodnika, ki ga je spominjal na mladostna leta ob Savi). Njegovo izjemno pomembno delo je monografija Stari Grki (1939). Žal ni dokončal obsežnega projekta rimske zgodovine, ki si ga je zastavil še pred 2. svetovno vojno.
Anton Sovre je bil izjemen poznavalec slovenskega jezika. Njegovi zapisi so stilistično perfektni, njegov slog je od mladostne baročne obteženosti prešel v klasično uravnoteženost. Ni mu bilo vseeno, kakšno slovenščino učijo v šolah. V tridesetih letih je sodeloval je pri pripravi slovenskih čitank za nižje razrede gimnazije. Objavljal je jezikovne članke. Ni bil zagovornik pretiranega širjenja tujk, sovražil je nenaravno rabo oziralnih odvisnikov. Pomembno je vplival tudi na pripravo Slovenskega pravopisa leta 1962.
Sovre je bil vizionar, žlahten človek evropske usmeritve. Bil je mojster slovenske besede, morda eden največjih v vsej njeni zgodovini. Izluščil je pomen kulture naroda, opozarjal, da družina, ki jo skupaj veže le denar, ni srečna. Prav tako ne more biti srečna in uspešna Evropa, ki jo veže le ekonomska preračunljivost. Sovre je znal že takrat opozarjati, da Slovence vežejo z Evropo globoke korenine humanizma, iz katerih so črpali slovenski duhovni velikani.
Anton Sovre je bil tudi po človeški plati izjemen. Kot predavatelj je bil neprekosljiv. Na Ptuju se ga spominjajo kot izjemnega govornika, ki je znal grmeti, če je bilo treba. Prijatelji in znanci pa se s toplino spominjajo prijetnih obiskov na njegovem domu, kjer so študenti opravljali tudi naporne izpite, ki so se znali zavleči krepko čez dve uri. Prijateljeval je z znanimi slovenskimi kulturniki, ki so pri Sovretu iskali večkrat potrdilo svojega dela, saj je bil profesor neizprosen in upoštevanja vreden kritik.
Anton Sovre je umrl 1. maja 1963 v Ljubljani. Po njem se imenuje nagrada za izjemne prevajalske dosežke, ki jo vsako leto za prevajalske dosežke podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev. V Hrastniku so po Sovretu poimenovali mestno knjižnico, kjer ob obletnici rojstva pripravljajo Sovretove večere. Od leta 2004 v Hrastniku pripravljajo Sovretov pohod v Šavno Peč.
MP
Foto: Celjskozasavski.si
Viri in literatura
Sovretov zbornik, Ljubljana 1986
Enciklopedija Slovenije, Ljubljana 1987
V Šavni Peči obujamo spomine: prvi Sovretov večer: 28.6.1997, Hrastnik 1997
Vinko Hrovatič: Podelitev Sovretovih nagrad društva slovenskih književnih prevajalcev za leto 1997 v Hrastniku dne 28. maja 1998, Hrastnik 1998
Marko Planinc: Anton Sovre, klasični filolog in prevajalec, Letopis Občine Hrastnik, 1999
Ana Černuta Deželak: Anton Sovre, Knjižnica Antona Sovreta Hrastnik, Celjskozasavski.si, 2019
