nedelja, 16 junija, 2024

Iz te kategorije

Zasavskih 5 – O Miklavžu in dobrih možeh

V decembrsko zasedbo Zasavskih pet smo tokrat povabili zanimive Zasavke, ki so tako ali drugače povezani s kulturo in bodo odstrli nekaj svojih razmišljanj o različnih temah.

Naši novi peterici smo za prvi teden zastavili vprašanje, ki je povezano s z Miklavžem in dobrimi možmi. Takole se glasi: »Sobota je Miklavževa sobota. Kako ste doživljali dobre može v svoji mladosti, kako jih danes? Verjamete vanje ali ne več? Kakšna naj bodo darila otrokom?«

Vlado Garantini, upokojeni učitelj, pesnik iz Zagorja

Tole povabilo me je spravilo v zadrego, sem veren, nisem pa pobožen (bog Helios). Imam pa pestre spomine na Miklavža. Prvič sem ga spomnim iz izgnanstva v lagerju, v četrtem letu starosti, otročaji smo se poskrili pod pograde.

Prvo razočaranje doma, v šestem letu. Dedek Tone je na okenski polici polnil pehar z orehi, krhlji, rožiči in dinarji. Ko so se starši in sestra vrnili iz Brežic na kmetijo, Miklavža nismo več praznovali, tudi božiča ne, ampak samo novo leto. Takrat so doma spekli orehove potice.

Dedek Mraz je bil potem spoštovani mož celotno socialistično obdobje, večkrat sem ga moral odigrati tudi za šolske prireditve. Zdaj sta glavna Miklavž in Božiček, dedek Mraz pa je že zelo star in betežen, pa ne more povsod priti. Vsi spoštovani svetniki pa so se strašno skomercializirali, napolnjeni z okrasjem, reklamami, kičem in bogatimi darili.

Sam med božičem in novim letom obdarujem hčerki, vnuke, nečake in druge sorodnike s knjigami, slikami, doma narejenimi okraski in manjšimi praktičnimi darili.

V naši žlahti pa je Miklavž poseben patron, saj ima takrat rojstni dan sestra Božena (6.12.1943), pred 77 let jo je na ta dan prinesel Miklavž. Letos praznovanja ne bo/korona/.

Za 70-letnico sem ji za rojstni dan posvetil pesem Miklavž. Morda pa bi ji zdajle preko Savusa voščil s to pesmijo. Morebiti bi bralci to voščilo in darilo z odobravanjem sprejeli. (Pesem ni slaba.)

Miklavž

/Iz spominov Hostarjevega Žeka/

 

Blo je devetnajststotriinštrdsetga,

takrat sm biu še mlad knap,

na Špital, prozaprov na Host.

Usak dan sm hvadu na šiht

na gverk u Edlingen, po švabsk,

u Zagurje pu dumač, pu slovensk.

Blo je pozim, snega do rit,

mraz pa tak, kuker deb sam hudič škrtu z zubmi.

Pr nas se je skrivala prtizanka Milanova Roza.

Na Moklavža smo dubil daril,

sveti mož nam je prnisu punčko.

»Nej bo Božena, bvožja žjena,«

je djala Micka, moja baba.

»Sveta nebisa, kuk je luštna!«

Jest sm usake tuk cajta hvadu ven špegat,

če na Špetal kej lajajo psi,

kar bi biu lohk cahn, de grejo švabi,

drugih se nismo bal, djelč naukul

so bli sam puštjen, zaupliv, naš lde.

Jemu sm prštiman koš,

deb Rozala lohk s punčko bežala,

pa u skladanc pr štal skrivališe,

deb lohk not skril našo tamalo.

Micka je tud molila, deb ja pumagal.

Prštimu sm špeh, kruh, pa tud šnops,

deb švabe zamotu, med tem cajtam,

kukr bi Roza bežala,

čeprov je bla reva ud poroda tku švoh,

de je kumej stala.

K sreč nam je Moklavž tud srečo prnisu

in se je use dvobr kunčal,

ampak kasnej je pa Roza s punčko

še velikrat bežala.

Mejduš, velik smo prestal,

predn smo se rešil švabu.

/List najden v stari skrinji na podstrešju Hostarjeve domačije/


Manja Golec, upokojena učiteljica angleškega in slovenskega jezika s književnostjo, pesnica z Dola, živeča na Obali

Ko sem bila otrok, je bilo Miklavža kar pregrešno praznovati. Meni je darilo puščal pri stari mami. Ne vem več dobro, kaj mi je prinašal. Najbrž doma pečene piškote, kakšno suho sadje, rožiče, morda celo majhno igračo. Spomnim se, da je nekoč sosed, preoblečen v parklja, hodil okoli hiše in ropotal z verigami. Oče naju je s sestro peljal ven in rekel: »Saj ni nič. To je gospod Švajger, le poglejta ga!« Ko sem začela hoditi v prvi razred, je oče povedal, da Miklavža ni in da starši ali pa stari starši pripravijo darila. Neutolažljivo sem jokala. Zakaj so mi lagali? Takrat sem doživela prvo razočaranje in Miklavž je pustil grenak spomin.

Ob božiču je stara mama okrasila smreko in postavila jaslice. Zelo lepo je bilo. Drevesce je stalo v njeni spalnici vse do februarja. S sestrično Alenko sva radi pomagali pri spravljanju okraskov. Pridno sva jedli v srebrn papir zavite bombone in dodobra zaprašene piškote. Novo leto smo praznovali doma. Darila so bila lepa, v otroški sobi je stala novoletna jelka. V dvorani Partizan v Hrastniku nas je obiskal dedek Mraz s spremstvom. Nihče več ni verjel v pravljice, zelo pa smo bili veseli skromnih daril.

Mladost je prinesla novoletna praznovanja. Treba je bilo poskrbeti za čim bolj opazno obleko in čevlje, v katerih se je dalo preplesati vso dolgo noč. Dedek Mraz je nosil že popoldne, pred odhodom na zabavo. Otroka, moj sin in sestrin sin, sta ostala pri babici in dedku in uživala ob novih igračah.

Pa je tudi to minilo. Z možem sva se naveličala ostati pokonci do jutra. Sin je odletel iz gnezda, mami in oče sta šla spat pred polnočjo. Udobno sva legla pred TV sprejemnik. Po polnoči je zvonil telefon, saj smo si s prijatelji zaželeli vse dobro. Zdravja takrat nismo omenjali, ker smo bili prepričani, da sta bolezen in smrt rezervirani za druge. Kako smo se motili!

Na Obali, kjer preživljam zadnja leta svojega življenja, spet nosi Miklavž. Zjutraj najdem ob postelji pisemce in v njem pohvalo za pridnost in denar, ker dobri mož ne ve, kaj si želim.

Še to! Časi niso rožnati. Otroku lahko kupite tisto, kar rabi. Morda nov pulover, čevlje, a ne pozabite, da malčkom to ne pomeni veliko. Oči jim bodo zažarele ob igračah in sladkarijah.


Vanda Kopušar, vodja območne izpostave JSKD Zagorje

Na Miklavža in Dedka Mraza imam zelo lepe spomine. In še danes, ko sem že babi, sta oba še vedno z nami v naši veliki družini.

Spominjam se, da sta starša malo odprla okno, čeprav je bil mraz, ker drugače Miklavž ne bi mogel priti k meni, in na okensko polico sem postavila pehar. Tisto noč sploh nisem mogla zaspati od velikega pričakovanja. Zjutraj me je pričakal na okenski polici poln pehar skromnih dobrot, ki so mi pomenile vse na svetu.

V vročih poletnih večerih sem sedela na dvorišču s staro mamo (danes Babi 😊) in gledali sva večerno rdeče obarvano nebo. Mi je rekla: Veš, Miklavž mora že zdaj začeti peči piškote, da lahko potem obdari vse otroke v decembru.

Največje Miklavževo darilo je prišlo pri mojih sedmih letih – krasna punčka z gibljivimi rokami in nogami, skoraj bi me kap od presenečenja in veselja. Punčki Irenci, kot sem ji dala ime, sem šivala, štrikala, štikala oblačila skoraj do konca gimnazijskih let. In še danes je »živa«, nepoškodovana in lepa.

Morda še lepši spomini so na prihod dedka Mraza. Moj prvi spomin je v maminem naročju pri mojih treh letih, ko sva čakali na sprevod dedka Mraza  ob cesti v Kisovcu. Na prvem vozilu, ki ga je vozil moj oče, je bil dedek Mraz, medvedi, zajčki, … več se ne spominjam, ampak ta slika se mi je za vedno vtisnila v spomin.

Vsako leto sem napisala pismo dedku Mrazu, ki je pod novoletno jelko (včasih imenovana »krizban«) vedno pustil skromno darilo, a drugačno od Miklavževega.

Zelo vesela sem, da sva z možem še naprej ohranjala to lepo praznično tradicijo pri najinih treh sinovih. Še do danes imava shranjena vsa njihova pisma z risbicami dedku Mrazu. In ko starejša sinova nista več verjela vanj, sta uživala in pazila na čarobno skrivnost pri najmlajšem bratcu, ko sta mu pomagala pisati pismo in narisati risbico. Smeha in veselja je bilo veliko.

Vesela sem, da sta Miklavž in dedek Mraz dobrodošla tudi v družinah najinih sinov in najinih vnukov. Tradicionalne, dobre in srčne stvari vedno preživijo in se prenašajo naprej, če to le zares hočemo in si želimo.


Tatjana Polanc Kolander, avtorica novinarskih in publicističnih člankov, brošur, leposlovja; bivša urednica Zasavca

Seveda, danes imamo vsega v izobilju, ampak pri nas doma poskušamo ob praznikih še vedno ustvariti vzdušje in pričakovanje. Ko sta bili hčerki mlajši, sem se z njima ozirala skozi okno v nebo za jeleni s sanmi in da, … zaslišale smo tudi kraguljčke. Kdo si upa reči, da se je pod oknom ravno takrat smukal njun očka z zvončki. Zdaj, ko sta večji, že tudi sami priskočita Božičku na pomoč, in pod jelko se tako za vsakega najde presenečenje. Dobri možje nas opominjajo, naj verjamemo v dobro, naj se radostimo preprostih stvari, ki pa so vendarle največje: naši odnosi, bližina, iskrenost, medsebojna pomoč … pa tudi odpuščanje in kesanje, kadar ga kaj polomiš, saj smo navsezadnje samo ljudje. Včasih ga lomimo tudi s tem, ko bi svojim otrokom najraje dali kar vse, pa se moramo naučiti ustaviti in se vprašati, po čem bodo potem še hrepeneli, se bodo še znali za kaj potruditi … In tu nastopi potem »velika« umetnost naših »malih« življenj: biti vzor, biti moder, biti potrpežljiv, pasti, pa se spet pobrati in stopiti naprej … Splača se, veste, ker Miklavž in Božiček vidita vse. Ta pridnim prineseta darila, manj pridnim pa šibo.


Jerca Vučetič Nagode, socialna delavka, pedagoginja in pesnica iz Trbovelj

Prav lepe spomine imam na prednovoletni čas v otroštvu. Doma smo novoletno jelko ponavadi postavljali 31. decembra, ponoči pa je dedek Mraz skozi okno prinesel darila, ki sem jih z velikim pričakovanjem odvijala v prvem januarskem jutru. Se pa še danes spominjam, čeprav je minilo že 40 let, kako sem odkrila pravo identiteto tega dobrega moža. Vsako leto sem mu nekaj dni prej napisala pismo in ga pustila na okenski polici v svoji sobici. Dedek Mraz mi je potem vedno ob darilu pustil tudi pismo, v katerem mi je sporočal, zakaj sem kakšno stvar dobila in za katero se bom morala v bodoče bolj potruditi. Ker sem tega dobrega moža tako cenila, sem si seveda zelo dobro zapomnila njegovo pisavo, čeprav še nisem hodila v šolo. Nato pa sem v prvih dneh januarja na kuhinjski mizi videla neke očijeve papirje. Bolj sem gledala vanje, bolj mi je bilo jasno, da mi pravzaprav ni nič jasno. Stekla sem v sobo, poiskala pismo dedka Mraza in ga primerjala s tistimi popisanimi papirji. Pismo, ki naj bi ga napisal dedek Mraz, je napisal moj oči! Morda se je zalesketala kakšna solzica, kaj pa vem. Vendar ne, nikoli nisem prenehala verjeti v dobre može, le fizična podoba se je malce spremenila.

In še ena dogodivščina mi je zelo dobro ostala v spominu. V najinih najstniških letih sva šli s prijateljico, prav tako ateistko, prvič k polnočnici. Zame je bilo tudi zadnjič, zanjo pa ne vem. Niti ne vem, zakaj sem takrat sploh šla na ta dogodek. Ne verjamem, da me je resnično zanimalo, kako to zgleda, verjetno bolj zaradi moje uporniške narave. Vem pa, da takrat nisem doživela nič takšnega, da bi si želela še kdaj ponoviti, razen najinega neustavljivega smeha, ki sva ga morali takrat zadrževati.

V zadovoljstvo mi je obdarovati ljudi, ki jih imam rada in so mi tako ali drugače blizu. Še bolj kot materialne stvari pa so mi pomembni odnosi in čas, ki ga namenimo drug drugemu. Male pozornosti, lepa dejanja. Starejša kot sem, bolj cenim takšna darila, ki se ne dajo kupiti in zaviti. Tudi otrokom lahko s svojo prisotnostjo, časom, ki jim ga namenimo ter novimi izkušnjami, ki jim jih omogočimo, podarimo nekaj najlepšega. Material pride in gre, spomini ter lepa doživetja pa ostanejo za vedno.

So pa seveda na drugi strani tudi zelo žalostne zgodbe, ki zarežejo v srce. Če le lahko, v zadnjih letih poskušam kakšnemu otroku anonimno polepšati decembrski čas. In še danes mi je težko, ko se spomnim pisma osemletnega fantka, ki sem ga nekoč prejela. Ni prosil za skladkarije, igrače, telefon ali računalnik. Božička je prosil za hrano …


 

Isti avtor