Alojz Dular je preživel otroška leta v skromnih razmerah v Zagorju, mladost pa v Trbovljah. Med obema svetovnima vojnama je delal v trboveljski cementarni in kot rudar v rudniku. Po vrnitvi iz partizanov pa je prevzemal pomembne zadolžitve v novi državi. Bil je pomočnik direktorja rudnika, vodil rudnika Senovo in Zagorje, potem pa je postal predsednik LO Trbovlje (sedaj bi rekli župan) in delovno kariero končal po 14 letih vodenja Gradbenega podjetja Zasavje.
Alojz Dular se je rodil 18. maja 1910 v Zagorju. Oče je bil rudar, živeli so v skromnem rudarskem stanovanju. Po očetovi upokojitvi leta 1924 so se morali izseliti, zato so se preselili v Bevško v Trbovlje. To leto se je Alojz kot štirinajstleten zaposlil v trboveljski cementarni. Do leta 1938, ko se je poročil in uspel dobiti drugo stanovanje, je končal tudi šolanje in se zaposlil kot rudar pri rudniku. Po drugi svetovni vojni, ko se je vrnil iz partizanov, se je za nekaj časa spet zaposlil v jami, a je moral zaradi zdravja zamenjati delovno mesto. Do konca leta 1947 je delal v kamnolomih Retje in Vasle.
Ob ustanovitvi Zasavskih premogovnikov v začetku leta 1947 je postal pomočnik direktorja. To funkcijo je opravljal do leta 1950. Do leta 1952 je vodil rudnika Senovo in Zagorje. Sam pravi, da pravega veselja do direktorskega mesta v Zagorju ni imel. V času volitev v občinske ljudske odbore leta 1952 so ga poklicali v Trbovlje, izvoljen je bil v občinski LO in postal njegov predsednik (sedaj župan), kljub temu, kot pravi sam, da je bil pri okrajnih funkcionarjih slabo zapisan. To je bil tudi vzrok, da je ostal po končanem mandatu predsednika LO brezposeln. Po ukinitvi trboveljskega okraja sredi leta 1958 je postal obratovodja na rudniški separaciji, nato pa konec leta 1958 direktor Gradbenega podjetja Zasavje, kjer je leta 1972 dočakal upokojitev.
Ves čas se je udejstvoval tudi v kulturnih in športnih društvih. Do razpustitve leta 1935 je bil član gledališke skupine Svoboda, kasneje predsednik novousta novljene Vzajemnosti. Sodeloval je pri gradnji počitniškega doma Prijateljev prirode na Mrzlici, kot aktivni član je deloval tudi v upravnem odboru športnega društva Rudar. Leta 1996 mu je občina Trbovlje podelila naziv častni občan. Umrl je 28. januarja 2000.
Savus
Foto: Župani naših Trbovelj
Viri in literatura
Irena Ivančič Lebar, Župani naših Trbovelj
