»Naj že na začetku povem, da mi poimenovanje ljudi, ki so jih z domov pregnale vojne grozote, z migranti ni prav nič pri srcu. Zato jim veliko raje rečem begunci. Seveda nimam nobenih težav, da bi imel za soseda begunca. Zasavci smo našo strpnost in pripravljenost pomagati pokazali že med vojno v Bosni in Hercegovini. Situacija je bila v nekaterih pogledih sicer malce drugačna, pa vendar v osnovi zelo podobna. V Hrastniku smo imeli tedaj na območju Leše dobro urejen in organiziran center, v katerem je za tako majhen kraj našlo svoj začasni drugi dom veliko število beguncev. Z veliko gotovostjo trdim, da so se pri nas počutili dobro. Velika večina se jih je po končanju vojne vrnila v domovino, nekateri pa so ostali, se integrirali v družbo ter Hrastnik in Slovenijo sprejeli za svoj novi dom. Veliki strahovi, ki se širom Slovenije izpostavljajo v zadnjem času, se po mojem mnenju pojavljajo predvsem zaradi nepoznavanja splošne varnostne situacije v svetu – v povezavi s številnimi terorističnimi napadi, ki se v veliki meri neupravičeno povezujejo z begunci, in obenem zaradi velikega števila t.i. ekonomskih migrantov, ki stisko dejanskih beguncev uspešno izkoriščajo za drugačne namene.«
Vinko Žagar, podžupan Občine Hrastnik
»Problem migracij in njihovo reševanje je precej kompleksna zadeva. Polna je predsodkov in demagogij, v bistvu pa gre za zelo enostavno stvar. Ti ljudje potrebujejo pomoč, mir in zavetje pred vojno vihro, zaradi katere so bili prisiljeni v beg pred nasiljem. Zanimivo, da tisti, ki so najbolj odgovorni za to stanje, begunce zavračajo in se jih otepajo z najrazličnejšimi zakonskimi ukrepi. Tudi v Sloveniji je nastalo eno zelo čudno stanje, namreč vsi se strinjajo, da jim je treba pomagati, ampak, ko jih hočejo oblasti naseliti v soseski, pa izbruhne burno nasprotovanje v smislu, pri nas pa ne morejo biti zaradi milijon vzrokov. Kar se pa tiče naselitve migrantov v Zasavje, je moje mnenje, da če se najde primerna lokacija in soglasje lokalne skupnosti, pritrdilno. Zasavje je precej multikulturno okolje ljudi, priseljenih iz vseh vetrov, in ne vidim problema integracije migrantov.«
Marjana Poredoš, lastnica butika Salon M, Zagorje
»Zelo mi je žal, ampak jaz osebno ne bi imel migranta za soseda, kajti njihova kultura in naša ne gresta skupaj, pa naj se to sliši še tako kruto. Čeprav razumem, da bežijo pred vojno, pa ne vsi za vsako ceno, nekateri so mladi in bi morali braniti svoje ognjišče, ne pa bežati pred odgovornostjo. Vsaka strpnost ima svoje meje, nasploh če ti nekdo za vsako ceno nekaj vsiljuje. Kar se pa tiče Zasavja, sem pa absolutno proti, da bi odprli integracijsko hišo, saj imamo že tako dovolj svojih problemov (brezposelnost, odhajanje mladine v večja mesta, medtem ko Zasavje počasi umira). Če se prav spominjam, smo pred dvema desetletjema že vse to preizkusili in tudi preživeli. Vlada RS pa naj začne že enkrat razmišljati v tej smeri, saj takšnih regij v Sloveniji ne manjka in bi bil že skrajni čas, da kaj konkretnega postori tudi za svoje državljane.«
Rajko Žagar, predsednik Društva invalidov Hrastnik
»Nekje sem prebrala stavek, katerega sporočilnost je imela zelo močan učinek name: “Bežijo zaradi drugih, ostanejo naj zaradi nas”. In še vedno ga ima, vedno znova.«
Katarina Nučič, direktorica Mladinskega centra Trbovlje
»Migranta ali begunca? Ko nekdo beži z vojnega območja, da sebi in družini reši življenje, ne bi imel nič proti, če bi bil moj sosed. Torej, če bi bežal z vojnega območja katere od držav, s katero imamo skupno mejo. Druga zgodba je z migranti z arabskega, azijskega ali afriškega področja. Da jih bodo velikodušno sprejeli, so se v našem imenu odločili politiki. Tudi, koliko jih je katera izmed evropskih držav dolžna sprejeti. Vprašanje pa je, če več tisoč politikov, ki so o tem odločali, tudi sami na svoj dom ali v svojo sosesko sprejmejo kakšnega migranta. Strpnost se začne in konča vedno pri obeh ali vseh vpletenih straneh. Intergracijske hiše so samo drugo ime za getizacijo, s čimer pa se ne strinjam.«
Igor Gošte, urednik televizije ETV, Izlake
