»Včeraj je bil res dooolg dan. Pa malček sem utrujena še od zadnje vadbe. Skoraj začenja deževati. Neprijetno piha. Pot je predolga. Nimam dovolj časa. »Softička!« Au, to pa je zaskelelo. Marsikaj ženšče prenese, tega pač ne. Stara moja, ne rabiš iti hitro, samo pojdi pa. Če ne zaradi drugega, bo vsaj dec tih. V glavnem, ženska oblika mehkužcev – to nisem. Res pa je, da nimam pojma, kako se jih sploh poimenuje. Verjetno poenostavljeno samice mehkužcev. Ker ne najdem niti v enciklopediji, še manj v hčerini knjigi o različnih mitoloških bitjih.
»Mogoče pa sploh ne obstajajo«, mi rešitev ponudi skoraj 9-letnica. Saj res, kako (po mami) pametno bitje! Med več kot 85.000 vrstami so one precej maloštevilne – mogoče nekaj malega starih islandskih školjk ali prelepih potoških bisernic. Ali pa kakšna nervozna hobotnica. Bojda so bile te živalce razdeljene v deset razredov, a dva od njih sta že izumrla. A, dej no. Nikar ne sprašujmo po njihovem spolu. 😊

Pa vse to sploh ni pomembno. Kdor je mehkužen, pač ni ženskega spola. Oziroma povedano razumljiveje, mehkužni so lahko edinole moški. Ti pa so prav gotovo tudi prispevali k nastanku različnih mitoloških zgodb o (morskih) pošastih. Pa kolikor berem, ne zaradi zanimivih osebnostnih lastnosti, temveč zgolj zaradi nenavadnega videza (predvsem glavonožcev) 😊.« med drugim piše Barbara Hanžič Visinski na spletni strani www.rudarski-maraton.si.

ZT

Prejšnji članekTežave v ustni votlini?
Naslednji članekStarejši za starejše