Zadnje čase veliko premišljujem o šoli in šolskem sistemu. V medijih se pojavljajo članki razoroženih ravnateljev, ki več ne vedo, kako ukrepati. Starši smo postali zahtevni, otroci nemotivirani in nasilni.
Utrujeni pedagogi kažejo s prstom na posledice permisivne vzgoje doma. Starši pa se sprašujemo o smiselnosti količine vsebin in načinu poučevanja v šolah. (Spet) smo se ujeli na točki iskanja krivca namesto rešitev, otroci pa med dvema ognjema.
Vendar šola ne sme postati misija – ne za eno, ne za drugo stran. Pravzaprav tu strani sploh ne bi smelo biti!
Moj pogled – z vidika starša in vzgojitelja – me nekako meče na oba pola, obenem pa vstran.
Kot starš se strinjam, da morajo šole postaviti nek smiseln osnovni red in kulturo vrednot, za katero stojijo vsi zaposleni. Tudi pod pritiski (vse več in vse bolj) prepotentnih staršev.
Z nasprotnega vidika pa vidim, da si učitelji neradi priznamo, da delamo napake. Preveč delamo rutinsko, ne maramo sprememb in novih metodologij poučevanja. In vsak starš že zato, ker se ne strinja z učiteljem – še ni prepotenten, obsojajoč, pristranski, zavirajoč.
Otroci niso namenoma nasilni! Otroci niso namenoma nemotivirani! Otroci imajo svoj smisel, svojo pot v življenju. In morda se prav zaradi vseh sprememb in neravnovesja, ki vplivajo tudi na nas starše, učitelje, prijatelje in okolico, ne znajdejo najbolje.
Zato je ključno, da nehamo iskati krivca!
Odprimo srce zase (da bomo lahko vzor in navdih) ter za otroke (da bodo lahko notranje motivirani). Povejmo jim, da jih imamo radi, da jih vidimo, da so nam pomembni, da so vsi v razredu enakovredni, da s(m)o vredni.
Ko bomo sami odrasli – ker smo zaenkrat mi tisti, ki imamo moč – bomo prenehali delovati iz svojih lastnih ran preteklosti in lastne nemoči. Ko bomo postali vodje lastnih življenj (kot starši in učitelji), se ne bomo več izgovarjali, kaj se ne da in kako sistem propada. Naredili bomo drugače, se ozrli vase in spremenili tisto, kar lahko – sebe.
In ko bomo spremenili sebe, se bo spremenila naša resničnost. V tem se skriva modrost Gandhija in drugih, ki trdijo da, če želimo spremeniti svet, moramo prvo spremeniti sebe.
Barbara Vodeb
Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.
Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coaching za starše. S svojim znanjem in bogatimi izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.
Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.
Kontakt: Barbara Vodeb
