Danes je šolski sistem predmet številnih kritik. Zakaj spreminjati nekaj, kar deluje, se sprašujejo zagovorniki, kritiki pa pravijo, da sistem, ki je bil ustvarjen pred stoletji, danes ni več relevanten. Kaj o tem meni novembrska zasedba Zasavskih pet? Jim je šola dala tisto, kar bi potrebovali, da bi razvili svoje potenciale?

Goran Ajtič, filmski režiser in scenarist, Zagorje

Res je, da šolski sistem obstaja že stoletja dolgo in da do neke mere deluje, saj se je v takšni ali drugačni obliki ohranil vse do danes. Če bi bil resnično popolnoma zgrešen, bi ga že zdavnaj stoodstotno predelali, ga zamenjali ali ukinili; priznati moramo, da nam je vsem dal precej, če že nič drugega, vsaj osnovno življenjsko znanje: naučili smo se brati in pisati, spoznali smo svet in družbo, seveda smo se srečali tudi z naravoslovnimi predmeti, kjer je prav tako prišlo do osvojitve potrebnega znanja.

Če danes sam pogledam nazaj, imam na šolo, tako osnovno kot srednjo in kasneje visoko, načeloma lepe spomine. Kot pravim – načeloma … Res je, da sem bil od nekdaj družbosloven tip človeka in sem imel več težav z naravoslovjem, a to je odvisno od slehernega človeka, saj je eden bolj nadarjen za to, drugi pa spet bolj za ono. Priznam, da sem določene predmete, ki me niso zanimali, črtil in sem vedno trdil, da so vse prevečkrat vključeni v urnik, spet tisto, kar me je zanimalo, pa sem pogrešal, češ da na teh predmetih pa prav nasprotno ni dovolj velik poudarek; zgodovino, geografijo in jezike, kar sem oboževal, sem dejansko kasneje v življenju s pomočjo interneta in raznih enciklopedij stoodstotno nadgradil, in mi je še danes žal, da vsega tega za časa šole ni bilo še več.

Kar želim pokritizirati, je namreč »usmeritev«.

Šolski sistem bi se moral že mnogo prej, v osnovni šoli, ukvarjati s tem, kateri učenec je bolj nadarjen za določeno področje in bi moral znanje iskati predvsem na njegovem področju, namesto tega pa je bilo tako, kakor da bi včasih iskal napake in neznanje tam, kjer učenec ni bil nadarjen.

Res je, da drži, da moramo osvojiti sleherno znanje vsaj v osnovi, a vendarle bi morali učence usmerjati in jih strogo ločevati po smereh že v osnovni šoli. Talent se pri nekaterih pač rodi zgodaj, prav tako pa žal včasih tudi odpor za nekaj drugega, kar človeka ne zanima.

Mi je šola nasploh dala tisto, kar bi dejansko potreboval v življenju? Moj odgovor je žal nikalen: niti pod razno mi ni dala tistega, kar bi danes potreboval. Ker mi je bila šibka točka matematika, sem imel v srednji šoli težave z maturo (kjer je bila matematika sestavni oziroma obvezni del), in sem se moral tako zadovoljiti z zaključnim izpitom. Posledica tega je, da se moram danes s tistim, kar me zanima in kjer sem nadarjen, zadovoljiti izključno na ljubiteljski ravni; namesto, da bi študiral denimo zgodovino in jo danes predaval, sem pač »ljubiteljski« zgodovinar, in to le zato, ker nisem nadarjen matematik.

Drugi del kritike leti na slovensko družbo nasploh: na področju filmske umetnosti denimo smo daleč za Evropo (stvar se morda izboljšuje šele v zadnjih nekaj letih), saj pri nas ni niti ene same filmske fakultete, ki bi bila na nivoju nemških, čeških ali skandinavskih. V tem primeru je to seveda tudi stvar tradicije in mentalitete, saj imamo mi drugačno zgodovino in poglede in ta primerjava morda ni tako na mestu, pa vendar; nekdo, ki se želi resno ali drugače ukvarjati s tem področjem, mora na študij v tujino, ker so razmere doma nezadostne.

Tretji del mojega neodobravanja je seveda spet v pomanjkanju določenega predmeta; nujno bi morali uvesti t.i. predmet »etike«, kjer bi otroke že od najmlajših let učili o tem, kaj je prav in kaj narobe, kaj so moralne vrednote in kaj je približek bistva v življenju. Kajti, če se osebi vse moralne vrline vpijejo v um že v mladih letih, obstaja velika verjetnost, da se bo razvila v človeka, in ne v nekoga, ki sta mu pojma dobrega in zla nekaj popolnoma enakega.

Karmen Cestnik, direktorica Kulturnega centra Delavski dom Zagorje

Ravno v letih, ko sem obiskovala Gimnazijo Trbovlje, sem lahko na lastni koži izkusila vse tegobe in radosti takratnih generacij “usmerjenčkov”. Kot vemo, velja uvedba usmerjenega izobraževanja med leti 1981 in 1987 za enega od najbolj spornih reformnih izobraževalnih projektov v Sloveniji, ki je povzročil mnogo nepotrebnih težav, predvsem zaradi nepremišljenega in prehitrega spreminjanja sistema.

Iz lastnih izkušenj lahko torej zaključim, da hitro in nepremišljeno spreminjanje šolskega sistema ni dobro, kar pa seveda še zdaleč ne pomeni, da ga ni treba prilagajati novim spoznanjem in novim načinom komuniciranja ter dostopanja do informacij, ki jih prinaša razvoj interneta. Kljub temu, da sem eden od “usmerjenčkov”, lahko z gotovostjo trdim, da mi je takratna gimnazija dala dovolj znanja za nadaljnji razvoj svojih potencialov.

Ker pa imam sina osnovnošolca, lahko povem tudi, kaj najbolj pogrešam pri osnovnošolskih programih. Namreč, premalo ali pa skoraj nič nimajo današnji osnovnošolci pouka o uporabi interneta oz. sodobnih družbenih omrežij, čeprav se vsi slej kot prej srečajo s pastmi in prednostmi le-tega. Če namreč nek 10 ali 12 letni otrok vstopi v svet družabnih omrežij brez, da bi ga nekdo dodobra poučil o vseh možnostih in nevarnostih tega početja, se mi zdi enako, kot če bi takšne otroke opremili s Kalašnikovim in jih poslali igrati se na otroško igrišče. Starši običajno ne sledimo razvoju teh omrežij dovolj hitro, da bi znali otroke osveščati, saj mnogokrat otroci o teh zadevah vedo več kot mi. Šolski sistem pa bi moral slediti tem trendom in izobraževalne programe ustrezno prilagoditi.

Deja Hauptman, umetnica in lastnica znamke Fina glina, Trbovlje

Po mojem mnenju bi vsekakor morali spremeniti šolski sistem. Urnik je popolnoma prenatrpan s predmeti in snovjo, samo zato, da je po zakonih dosežena določena količina ur ter pouka za učence.

Mislim, da je med vso vsebino toliko nepomembnih podatkov oziroma odvečnih stvari, namesto katerih bi lahko čas usmerjali v vsakega posameznika. Vsak je namreč drugačen in ima drugačne potrebe, sposobnosti prednosti ter talente. Le te bi lahko odkrili že v osnovnih šolah. Gradili na posamezniku, ga podpirali na njegovi osebni poti ter usmerjali in spodbujali k rasti posameznega talenta. Tako bi mu tudi omogočili živeti njegove sanje in delati v življenju stvari, ki posameznika res veselijo. Le tako lahko namreč živimo zares kvalitetno življenje. Žal pa se v naših sistemih vse samo posplošuje.

Kot posledico šolskega sistema opažam, da mnogi učenci po končani osnovni šoli ne vedo, kaj bi počeli, zato nadaljujejo s srednjo ekonomsko šolo ali gimnazijo, ki je tako rekoč “posplošena” opcija in “odpira vsa vrata naprej” ter s tem žal zgubijo še dodatnih nekaj let, ki bi jih lahko izkoristili za izpopolnjevanje, napredovanje in širjenje svojega lastnega talenta.

Zase lahko rečem, da sem zelo vesela, da so me na moji poti raziskovanja, iskanja ter odkrivanja same sebe vedno podpirali vsi domači. Tudi pri izbiri srednje šole ter kasneje študija so mi ves čas stali ob strani ter verjeli vame. Ne glede na stanje šolskega sistema je seveda ključnega pomena podpora staršev in družine posameznika.

Jon Tavčar, zmagovalec The Brain-Computer Interface Designers Hackathona, Litija (dijak STPŠ)

Veliko kritikov ter učencev se sprašuje, če tisto, kar nas učijo, res potrebujemo. Radi se sprašujejo: »Kdaj bom to sploh potreboval v življenju?« Res je, da nekaterih stvari mogoče nikoli ne bomo potrebovali, ampak nikoli ne vemo, kaj nam bo prišlo prav v današnjih časih. Zdi se mi nepotrebno spreminjati nekaj, kot je učni načrt učencev, dijakov, študentov, … Iz osnovne šole pridobimo osnovno znanje, ki ga nato uporabimo v srednji šoli ter ga tam nadgrajujemo, enako za faks. Jaz bi res raje se naučil nekaj, česar mogoče ne bi potreboval, kakor da o tem ne bi vedel popolnoma nič. Vsaj lahko rečem, da vem, kako milo deluje.

Poznam pesem, ki govori, o čem nas učijo in o tem, kaj bi nas morali. Malo se s to pesmijo strinjam, saj nas ne učijo, kar bi moral vsak znati, posledično veliko ljudi (večinoma mlajši, ki so pred kratkim končali izobraževanje) ne ve, kaj dela v življenju.

Srednja šola, ki jo obiskujem, mi ponuja tisto, kar potrebujem za splošno znanje, pa tudi stvari, ki bi jih kot tehnik računalništva moral vedeti. Tudi če predmet ni najbolj potreben, mi je vseeno všeč. V njem najdem nekaj zabavnega in pridobim nove ideje.

Lahko bi v šolah učili bolj o tem, kako svet deluje, drugih pomanjkljivosti pa trenutno ne vidim.

Špela Vodlan, dr. vet. med., lastnica veterinarske ambulante Animalia, Zagorje

Ker si nismo vsi enaki, tudi noben sistem ne deluje za vse enako dobro. Hkrati se pa tudi realnost spreminja, odrašča, se razvija, zato najbrž (tudi) šolski sistem, ki je veljal za nas, za naše otroke ni (dovolj) dober. Vseeno bodo odrasli, vseeno se bodo izobrazili, vprašanje pa je, če bodo izkoristili vse oziroma tiste potenciale, ki jih imajo.

Večina se bo, kot vedno, prilagodila, odrasla, dobila službo – preživela. Problem je pri tistih, ki izstopajo, ki so drugačni. Teh pa sistem verjetno ne podpira v razvoju, jih zamori, v slabših primerih uniči. Problem vidim v tem, da so to tisti posamezniki, ki so verjetno evolucijsko pomembni in bodo, če bodo, popeljali razvoj človeštva naprej.

Takšne »drugačneže« smo imeli tudi v času mojega šolanja – nekateri spreminjajo svet, nekatere pa je »sistem« uničil . Bodisi so se naučili, kako plavajo v (zlati) sivini, ali pa so nekje čisto, čisto na dnu.

Ne vem, ker so to pač samo laična razmišljanja. Ne vem in ne znam ponuditi rešitve. Po mojem pa bi bilo vredno »sistem« najmanj prilagoditi. Saj ne v neznano. Toplo vodo so že odkrili. Ponekod po svetu so to že naredili … in funkcionira. Zakaj ne bi še mi?