Na današnji dan, 8. septembra 1900, se je v Rovtah nad Trbovljami rodil revolucionar, družbenopolitični delavec, narodni heroj, nekdanji predsednik slovenske vlade Miha Marinko.

Mladost

Rodil se je 8. septembra 1900 v Rovtah nad Trbovljami, kjer je zaradi težkih družinskih razmer končal le dva razreda meščanske šole. Bil je nezakonski otrok, ki je otroštvo preživljal v skromnih razmerah skupaj z materjo, ki je opravljala težaško delo.

Življenje se je odraščajočemu dečku močno spremenilo, ko se je mati 1909 poročila. Zaradi očimove grobosti in skopuštva se je za mladega Miho začelo življenje osamljenega samorastnika. Po končanih štirih razredih osnovne šole v Trbovljah in dveh razredih meščanske šole, se je moral zaposliti v zagorski steklarni in hkrati obiskovati obrtno nadaljevalno šolo.

Odhod v tujino

Ob začetku 1. svetovne vojne je službo v steklarni izgubil, umrla mu je mama in prevzeti je moral še skrb za štiri mesece staro sestrico. Po letu 1919 je sodeloval v več stavkah in v spopadu z Orjuno v Trbovljah 1. junija 1924. Istega leta je odšel v Francijo, kjer je delal kot rudar, bil sprejet v Komunistično partijo ter politično deloval v jugoslovanski sekciji KP Francije. Od tam je odšel v Nemčijo in 1931 v Sovjetsko zvezo. V Moskvi je dve leti obiskoval Komunistično univerzo narodnih manjšin Zahoda, 1933 pa se je vrnil domov in postal sekretar PK KPJ za Slovenijo, 1934 tudi član CK KPJ. Leta1937 je na ustanovnem kongresu KPS na Čebinah postal član CK KPS, pa tudi član začasnega vodstva KPJ v domovini. 1940. leta se je umaknil pred konfinacijo v Zagreb ter kot inštruktor KPJ odšel v Bosno, Dalmacijo in Makedonijo.

Po vrnitvi je ilegalno delal v Sloveniji in sourejal Novo Ljudsko pravico. Že pred vojno je bil večkrat zaprt. Leta 1941 je bil prostovoljec jugoslovanske vojske, nato pa med organizatorji NOB, postal je prvi politični komisar slovenske partizanske vojske in Glavnega štaba NOV in POS.

Delovanje med 2. sv. vojno                      

Decembra 1941 so ga ujeli Italijani ter ga maja 1942 obsodili na 30 let ječe; v njihovih zaporih je ostal do kapitulacije Italije in se konec leta 1943 vrnil na slovensko osvobojeno ozemlje. Julija 1944 je kot politični predstavnik slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja odšel na Primorsko in Trst ter Gorenjsko, septembra je postal član razširjenega Izvršnega odbora OF, decembra 1944 pa odšel v Beograd in nato v Makedonijo.

Viden družbeno političen delavec

Po osvoboditvi je bil kooptiran v AVNOJ oz. njegovo predsedstvo, kasneje je bil poslanec v zvezni ljudski skupščini do 1967. Delal je pri CK KPJ v Beogradu, sredi junija 1946 pa se je kot zamenjava za Borisa Kidriča, ki je takrat odšel v Beograd, vrnil na vodilne funkcije v Slovenijo. 20 let je bil politični sekretar CK KP/ZK Slovenije, obenem pa sprva predsednik Vlade LRS in sekretar IO OF ter nato predsednik Ljudske skupščine LRS in predsednik glavnega odbora SZDL Slovenije, pa tudi član Izvršnega komiteja oz. predsedstva CK ZKJ in Sveta federacije ter Sveta za ljudsko obrambo SFRJ. Poleg drugih odlikovanj je dobil red narodnega heroja in malo kasneje še junaka socialističnega dela (1960).

Januarja 1958 je kot politični voditelj Slovenije skušal miriti stavkajoče rudarje v Trbovljah, tako da je obrnil vlogo, ki jo je imel tam v mladosti.

Poročen je bil z Marijo – Mico Šlander.

Marinko je umrl 19. avgusta 1983 v Ljubljani. Pokopan je v grobnici narodnih herojev v Ljubljani.

Savus

Foto: Wikipedia

Viri in literatura

Roman Rozina, Zasavski rokovnik, 2006

Miha Marinko, Moji spomini, avtobiografija, 1971

Wikipedia

www.kamnik.si