V Zgodbah iz Pirana in Portoroža Andrej Plevčak med drugim piše: »Pri Šetinčevih so, podobno kot pri sosedih Paševih, v tistih letih ženskim podnajemnicam oddajali prosto sobo na podstrešju (pod hangartom). Tako je imela v času po drugi svetovni vojni tam sobo tudi lepa poštna uslužbenka. O njej je šel glas, da so jo kljub njeni simpatičnosti in atraktivnemu videzu kar kmalu zapustili njeni posteljni prijatelji. Gospa Joža Šetinc, rojena Zupančič, mi je v osebnem razgovoru pred kratkim omenila, da se je govorilo, da je punca zahtevala preveč dokazov ljubezni. V tistem času je spoznala postavnega fanta, ki se ji je predstavil kot Peter Deu. Punca ni bila Trboveljčanka, zato ni mogla vedeti, da ima Peter še brata dvojčka. Ni preteklo veliko časa, ko ga je povabila, naj se zvečer zglasi v njeni sobi na podstrešju. Peter se je pripeljal s kolesom in ga pustil na Šetinčevem dvorišču, kjer ga je že čakala njegova ljubezni željna prijateljica in ga odpeljala v svojo sobo. Potem, ko sta se uspešno zbližala, se je Peter kar naenkrat usedel na posteljo in napeto prisluhnil zvokom z dvorišča. Zdelo se mu je, da sliši nekakšen ropot. Punci je rekel, da gre pogledat, če ni kaj narobe z njegovim kolesom in če ga je dobro zaklenil. Oblekel se je in se odpravil po stopnicah na dvorišče. Relativno hitro se je vrnil, zato se je burna ljubezen lahko nadaljevala. Poštarica je bila navdušena, njen fant pa se je na koncu po uspešni ljubezenski avanturi utrujen poslovil. Seveda se ni poslovil Peter, ampak njegov brat dvojček Pavel, ki je brata Petra ob »pregledu kolesa« zamenjal. Ob tej zgodbi se je zaradi zgovornosti obeh bratov muzalo pol Trbovelj in zaradi govoric in obrekovanj je poštna lepotička kmalu odšla iz naših krajev.
Nanjo sem se spomnil nekaj let kasneje v Piranu, kjer je tedaj živel moj oče. Dvakratna nacionalizacija mu je vzela praktično vse trboveljsko premoženje, zato je moral s trebuhom za kruhom iskat nove priložnosti. Bil sem pri njem na počitnicah, ko ga je obiskal njegov prijatelj Luči Florenini, že pravi Piraneze, in me vprašal, če želim kaj zaslužiti. Šjor Luči je bil čisto pravi Trboveljčan iz bivše Floreninijeve gostilne v Petelinovi vasi. Dobro je sodeloval z drugim, še uglednejšim obalnim Trboveljčanom, tovarišem Karlom Fortejem – Markom, ki je bil v tedanji coni B svobodnega tržaškega ozemlja glavni policijski šef in še kaj več. Luči in Marko sta bila mladostna prijatelja, saj je bil tudi Marko iz Petelinove vasi oziroma s ceste, ki vodi proti Kurji vasi. Tam je stala hiša dimnikarskega mojstra Forteja, Markovega očeta. Gospod Luči mi je ponudil mesto statista v novem slovenskem filmu Kruh in sol. Njegovo ponudbo sem z veseljem sprejel.«
Več v knjigi Andreja Plevčaka Moje Trbovlje. Naročite jo lahko po elektronski pošti info@zasavskitednik.si ali pa po telefonu 070/788-510 (ob delovnikih od 8. do 12. ure). Cena: 18 evrov.
ZT
