V zgodbi Widra in knapovska stanovanja Andrej Plevčak piše: »Inženir Adolf Widra, po rodu Čeh, je bil pred in nekaj časa tudi med drugo svetovno vojno šef zunanjega obrata Rudnika in s tem pooblaščenec za veliko rudniške lastnine v naši dolini. Med drugim tudi za Opekarno in Holcplac. Gospod Widra je bil na svojem delovnem mestu pristojen in pooblaščen za širok krog stvari, ki so bistveno vplivale na vsakodnevno življenje rudarjev in zunanjih rudniških delavcev. Zadolžen je bil npr. za reševanje sporov, ki so jih na »gankih« ali v krušni peči zakuhale knapovske ženske glede stanovanj ali podobnih reči. Rudarske ženske v veliki večini niso bile zaposlene. Delovna mesta, ki so bila pri rudniku tipično ženska, so zasedale največkrat vdove ali mlajše, neporočene. Oženjene ženske so torej imele kar nekaj časa za takšne in drugačne razgovore o svojem gospodinjstvu, pa tudi za razne čenče. Gospod Widra je moral večino svojega časa poleg vodenja ciglane in holcplaca posvečati temu, kdo in kje bo kak rudniški delavec dobil ali izgubil rudniško stanovanje, kdo se bo selil na boljše, če je prejšnji uporabnik šel na boljše ali se je preselil na Parašuhovo njivo, kot smo rekli bivšemu pokopališču. Če mislite, da so bile odločitve lahke, se motite. Tudi Widra je bil človek.
Kadar je prišel mlad fant s kmetov nekje z Dolenjske, Kozjanskega ali kake druge regije prvič v službo k rudniku, se je praviloma vsaj začasno naselil pri sorodnikih. Če pa sorodnikov ali znancev ni imel, so ga nastanili v puršenhauzu. Ko je nekaj časa že delal in postal polnoleten (mnogi so namreč pričeli že s petnajstimi leti), si je lahko špogal nevesto, ki je bila lahko iz doline ali pa jo je osvojil v domačem okolju, na kmetih. Tedaj se je lahko poročil, a šele potem, ko mu je gospod Widra zagotovil stanovanje, v španoviji seveda. Španovija je pomenila, da bosta z ženko živela v skupnem kuhinjskem prostoru, kjer so bile štiri družine, vsaka pa je imela svoj šporhet in svojo jedilno mizo, pa kolmkišto, spodaj pa lastno barako za kurjavo in zidan kevder, kjer se je hranila bolj pokvarljiva hrana in zaloge krompirja ter v prt zavit hlebec kruha. Mladi par je imel tudi svojo sobo, ki je bila obenem spalnica in otroška soba. Kruh je lahko mlada ženka pekla v skupni krušni peči, če pa je bila s Polaja, je lahko testo nesla v rudniško pekarijo, ki je stala tam, kjer je sedaj kupola, zraven bivšega hotela Rudar.« piše v knjigi Moje Trbovlje Andrej Plevčak.
Vendar ima zgodba o gospodu Widri svoje nadaljevanje v Ameriki in na ladji Trbovlje. Prav zanimivo, kako se življenje obrača …
Več v knjigi Andreja Plevčaka Moje Trbovlje. Naročite jo lahko po elektronski pošti info@zasavskitednik.si ali pa po telefonu 070/788-510 (ob delovnikih od 8. do 12. ure).
ZT
