Nocoj pa spet malo poezije. Pesem nam je poslal zagorski pesnik Vlado Garantini in v spremnem besedilu zapisal: »Spoštovani, danes vam pošiljam eno novo pesmico z naravovarstveno vsebino. Kakšnega velikega izboljšanja ne bo dosegla, morda pa le komu malo pobeza v dušico in sproži kak koristen pomislek. Pa srečno Savus.«
Kje so rožice
»Kje so tiste rožice,
pisane in bele,
moj’ga srca ljubice,
žlahtno, žlahtno so cvetele …«
Kamor segal je pogled
po zelenih košeninah
so cvetele, pisane in bele
kadulje, ranjak, marjetice,
črne, bele, rdeče detelje,
kozja brada, ivanjščice, plavice,
spominčice, šentjanževke, zlatice.
Ostre kose so jih pokosile,
leto za letom prezgodaj pomorile,
strupe v zemljo gnojila mineralna
obilno so dolila.
Rožice se niso mogle več pobrati,
smrt storile so na trati.
Trava zdaj se bohoti,
čezmerno regrat se zlati.
Kmetom rožic res ni mar,
trave prinašajo denar!
Lipe, kostanj, smreke, hoste
gostijo prijateljice čebele,
sicer bi, uboge reve,
tudi one, kakor rože,
nesrečen konec doživele.
Vlado Garantini
